S polži nad številne bolezni
Rudi Fenkart iz avstrijskega Voralberga je poročen s Slovenko Ibolko iz Šalovec v Prekmurju. Tam sem se z njima srečal sredi čudovite in spokojne narave in izmenjali smo si mnenja glede polžev. Rudi dobro ve, da ima narava najboljša zdravila in da polži vsebujejo zdravilno moč. To mu je jasno že iz otroških let. Kot otrok je bolehal za oslovskim kašljem in zdravniki so ga zdravili neuspešno. Zaradi hudih napadov kašlja je imel krvavitve v očeh in sluznici. Negotov je bil otrokov razvoj. Nato so petletnega Rudija peljali k doktorju medicine Mattisu, ki se je poleg tega ukvarjal še z alternativno medicino. Doktor Mattis, Rudi se spominja samo njegovega imena, je otroka pregledal in staršem svetoval zdravilo. Naročil jim je, naj otrok požira polže brez hišic. Polže so Rudiju zjutraj nabrali, jih dali v posodo in jih zasipali s sladkorjem, da so mehkužci oddali slino. Čez pol ure so bili polži v zmesi, ki prej spominja na kako omako, pripravljeni za požiranje. »Kot otrok sem jih v ustih okušal kot zelo dobre,« je povedal Rudi in dodal: »Za tiste, ki imajo rane na želodcu, je priporočljivo, da požirajo žive polže, da ti spustijo svežo slino, ki s svojimi snovmi vpliva na hitrejše celjenje želodčne rane.« Danes nekateri alternativni zdravniki dajo ljudem v zdravilne pripravke v prah zmlete polže, da jih zaužijejo v kozarcu vode. Največkrat tisti, ki pijejo takšno tekočino, ne vedo, da gre za polže.
Od kdaj ti rdeči polži?
Malakolog mag. Marjan Vaupotič, ki se je za proučevanje polžev navdušil pri profesorju Francu Velkovrhu, je povedal, da na naših vrtovih srečujemo španskega oziroma portugalskega lazarja, ki je zelo invazivna vrsta. Vaupotič v času pisanja diplome med letoma 1992 in 1993 še ni našel španskih lazarjev v Sloveniji. Štiri leta zatem pa je nanje naletel v vlažnih gozdovih blizu reke Mure. Po njegovih besedah je bila vrsta v naše kraje pripeljana z Iberskega polotoka, verjetno s transportom zelenjave. »Pri teh obojespolnikih je potrebno eno samo jajčece, da v ugodnih razmerah zaživi cela populacija. Videti je, da gre za zelo agresivno vrsto, ki človeku dela škodo na pridelkih in ogroža avtohtone vrste polžev. Po podatkih naj bi v naših gozdovih živel veliki lazar, rdeče obarvan, ki ga zlahka zamenjamo s portugalskim. Vrsti med seboj ločimo šele pri seciranju spolnih organov,« je povedal strokovnjak za polže, sicer zaposlen kot profesor na srednji zdravstveni šoli v Murski Soboti. Španski lazarji se prehranjujejo z rastlinsko in živalsko hrano, po besedah Vaupotiča pa so med njimi kanibali, ki pojedo svoje ranjene tovariše. Vrsta je poleg tega, da v eni noči lahko opustoši cel vrt, obstojna tudi zato, ker ležejo jajčeca v globino dveh metrov. Krastače, krešiči in ena vrsta polža, ki se prehranjuje izključno s polžjimi jajčeci, v zadnjem času pa tudi race so njihovi naravni sovražniki, ki poskrbijo za to, da se ne razmnožijo preveč. Vaupotič je še dodal: »Polže bi lahko več raziskoval, toda vse se ustavi pri financiranju projektov.« Za državo polži pač niso dovolj zanimivi, koristni pa tudi ne.
Več v Jani št.32, 10.8.2010
