Navdušenje je trajalo, dokler nisem izvedela več podrobnosti – potem ga je malo načel strah in malo še večje navdušenje: najzahtevnejši (beri: najbrž najdražji) projekt Festivala Ljubljana doslej, več kot tristo sodelujočih v operni predstavi s tekočega repertoarja slovitega Mariinskega gledališča, med nastopajočimi so najboljši ruski pevski solisti, zbor, vrhunski režiser Jonathan Kent, scenograf in kostumograf Paul Brown in slavni dirigent Valerij Gergijev. Iz Rusije so privlekli devet tovornjakov opreme, v predstavi bo nastopala najsodobnejša tehnična oprema za svetlobne in druge učinke, nekaj celo izposojene iz Londona, in 50 statistov, izposojenih iz Slovenije. Uf, da se tole ne spremeni v kaos, mora organizacija delovati vrhunsko. No, pokazalo se je, da pri Rusih vrhunsko deluje – improvizacija.

Kostumi.
Prinesite črne čevlje in pridite na dan premiere ob 11. uri pred Cankarjev dom. To so bila edina navodila za statiste. Ob zapovedani uri nas torej 50 statistov (morda tudi več ali manj, nihče nas ni preštel ali poimensko preveril) odpeljejo v garderobo, 25 moških (ali kolikor že jih je prišlo) mora na en konec, 25 (recimo) žensk na drugi konec. Pred nami stoji nekaj Rusinj in nekaj prevajalk in en obešalni drog s kakimi petnajstimi kosi oblačil. Ena od Rusinj vzame prvi komplet, na hitro z očmi premeri navzoče in potisne obleko v roke eni od nas. Vzame drugo oblačilo in stvar ponovi ... Malo žalostno vse gledamo črno-sivo žalost na obešalnikih. Pri kaki osmi ponovitvi si končno upamo predlagati, da bi raje prinesli svoja oblačila (tako ali tako ni videti, da bi jih bilo na obešalnikih dovolj za vse, da o pravih številkah niti ne govorim). Rusinje so najprej nejevoljne, kot da smo jim pokvarile načrt, spraviti 25 žensk v 15 oblek – potem popustijo. Zvečer torej prinesite črno ali približno črno obleko ali kostim, se glasi navodilo. In črne čevlje (to smo vedeli že prej), vendar ne športnih (tega še nismo vedeli).
Več v Jani št.33, 17.8.2010