Leta še zdaleč ni konec, pa si ga bodo v številnih predelih sveta zapomnili kot leto katastrofalnih naravnih nesreč. Pakistan je dobesedno pod vodo, na Kitajskem so plazovi zasuli več kot 700 ljudi, Rusija se duši v vročini in požarih, najhujših v ruski zgodovini. Po drugi strani so poplave v Indiji, Nemčiji, baltskih državah, močan veter je povzročil kaos na Poljskem. Klimatologi v prihodnosti napovedujejo še več ujm, suš in poplav, zaradi česar se lahko poslabša tudi kakovost vode. Da, človek je majhen v primerjavi z naravo in žalostno je, da se tega ne zavedamo dovolj. V Sloveniji smo do zdaj še lahko mirno spali – vendar kako dolgo?
Podali smo se na dve območji, ki sta v preteklih treh letih utrpeli najhujše posledice naravnih nesreč – v vasi Gozd nad Kamnikom je poleti 2008 pustošil tako silovit veter, da ni prav nobena streha ostala cela, Železniki pa so septembra 2007 postali sinonim za hudourniške poplave. Tjakaj so se pred leti zgrinjali ljudje iz cele Slovenije, da bi pomagali. Kako se v teh krajih živi danes?
Gozd se je v avgustovskem sončnem dnevu zdel prav idiličen in človek kar ne bi verjel, da se je pred dvema letoma tu zgodila katastrofa. Po vasi o strašanskem neurju pričajo le še zaplate sredi sicer košatih gozdov, saj je bilo poškodovanih ogromno gozdnih površin. Hiše v vasi se pravzaprav bleščijo od novih streh in na novo prepleskanih pročelij.
Tudi pri Golobovih, ki jim je veter, kakršnega ne pomnijo, odnesel pol hiše in poškodoval še tri objekte. Pri obračanju sena smo zmotili gospodarja kmetije Janeza in Marjeto Golob ter njunega sorodnika.
»Ja, zdaj se večkrat zgodi, da nam porečejo, kako lepa je zdaj naša vas – meni je ravno prejšnjikrat nekdo navrgel, da brez neurja ne bi imel tako urejene hiše. Joj, pa mu rečem, človek božji, takoj mi vrni vse tako, kot je bilo pred ujmo, pa bom čisto zadovoljen! Saj še ne bi obnavljali, če ne bi bilo treba! Tistega julija 2008 je minilo ravno pet let, odkar smo zamenjali streho, pročelje je bilo še čisto dobro in drugega nismo potrebovali. Potem smo seveda vse obnovili – starih opek pač ne moreš dati nazaj gor, če jih je pa razbilo!« glasno in vneto odvrne Janez Golob.
Slovenci znajo pomagati. Golobovi se glede financ ne pritožujejo, čeprav vseh stroškov donacije ne morejo pokriti – zelo zadovoljni so s pomočjo vseh državljanov, pa tudi z državo, ki je sicer na začetku o sredstvih bolj govorila, nakazila pa so potem z jesenjo le prikapljala na njihove račune. »So pa ljudje tako veliko pomagali, da si ne moreš misliti! Kolegi, sorodniki, prijatelji in še taki, ki jih sploh poznali nismo. Spomnim se dveh starejših zakoncev iz Domžal, ki sta nam ves dan pomagala in čistila vejevje po posestvu. To je pač treba priznati – Slovenci so res dobri ljudje! Saj takole že govorimo drug čez drugega, pa nevoščljivost gor in dol, ampak kadar je hudo, pa znamo skupaj stopiti!« ne skopari z iskrenimi pohvalami Janez Golob, žena vneto prikimava in dodaja, da so se v zadnjih dveh letih res nagarali.
Več v Jani, št. 33, 17. 8. 2010
