Vesna je šla kmalu po nasvet, kako zožiti široko paleto zdravilnih zelišč, k ajurvedskemu učitelju v Italijo. Izbor se je tako zožil na rman, baldrijan in žajbelj. Modro obarvani rman vpliva na želodec in s tem na čustvo jeze; drugi, zeleni sklop, je baldrijanov, ki učinkuje na pljučni sistem in črevesje; tretji, rdeči sklop, pripada žajblju in spodbuja energijo, povezan pa je s ščitničnim delom in na čustveni ravni z depresijo. »Ne morem reči, da boš ozdravel, če boš pil iz moje skodelice, toda treba je odpreti srce naravi, nečemu višjemu,« pravi Vesna o svojih informiranih izdelkih, kot se jim reče.
Verjame v vile in škrate
Sama nečemu višjemu odpira srce že vse življenje, in zato še vedno verjame v vile in škrate. Škratovskemu svetu, trdno povezanim z energijo zemlje, tako ali tako pripada tudi sama, je prepričana. »Poglejte me, mar ni res?« pravi zelo mirno.
Svoj domišljijski svet je gradila od ranega otroštva, staršem, ki so jo veliko puščali samo, pa je neizmerno hvaležna, da so ji omogočili toliko svobode. Tako je namreč dojemala svojo samost, ki jo je preživljala na travnikih, gozdovih in v skritih kotičkih ob Krki v Novem mestu, kjer je živela njena družina. Oče, med njenim odraščanjem še zelo aktiven v kolesarstvu, ji je vsekakor dal zanimivo življenjsko popotnico. »Je izjemno poseben človek. Z njim ni bilo prav lahko živeti, vedno je gradil nad oblaki, imel drzne sanje in v tej domišljiji in večnem hotenju smo bili vzgojeni. Včasih je kar težko tako živeti, kajti ne prehodiš še niti ene gore, pa je pred teboj že druga. Ves čas se moram opominjati, da je pomembna pot, ne gora sama,« pravi Vesna.
Pravljični svet, ki jo tako vztrajno vabi, je ujela tudi v svoj prvi roman Varuhi dreves, ki bo izšel v kratkem. Nastal je med dolgim sprehodom po gozdu, ko je nenadoma zavrelo v njej, in tako silovito je privrel na plan, da ga je napisala v pičlem mesecu.
Ravnotežje ni romantično
Vesna priznava, da se pogosto izgubi v svojem posebnem svetu; da pri tem ne gre niti predaleč niti za preveč časa, pa skrbi njen mož Vid Klančičar. Vesna sicer ne bi imela nič proti, če bi bil Vid nekoliko bolj romantičen, a je hkrati hvaležna in prepričana, da mora biti prav tako, kot je. Da njuna zveza, ki traja že od srednje šole, temelji na ravnotežju. In da je vsakokrat, ko je zaradi svojih prevelikih pričakovanj do sebe in sveta okoli sebe na tleh, nekdo ob njej. »Takrat začutim, da sta se pikici v najini notranjosti stisnili v par in je vse tako, kot mora biti.«
Vid v njuni skupnosti skrbi za bolj praktične stvari, tudi za komunikacijo z ljudmi, ki si v njuno trgovinico z Vesnino delavnico v ozadju sredi Dolenjskih Toplic prihajajo izposojat čolne in kolesa, iščejo prenočišče ali jih zgolj prižene radovednost. Vid je med našim obiskom bolj ko ne redkobeseden, a povsem voljno prinese v Vesnino delavnico svoj kontrabas in se, čeprav v ozadju, postavi pred fotoaparat. Vid igra v etno skupini Kontrabant. Kontrabas zato, da se čim bolj skrije za njim, se smeje Vesna.
Težko je biti odrasel
Vesna ve, da se mora človek, ki odrase, tudi vesti odraslo. Včasih, to prizna zelo odkrito, ima z izpolnjevanjem teh vlog tudi nekaj težav in včasih za hip tudi presliši, da je njen otrok na primer lačen. A nazadnje je vse tako, kot mora biti.
Vesna pač ni čisto navadna mama, že vrsto let se med drugim ukvarja z meditacijo – tudi to je očetova popotnica –, se pa hkrati zaveda nevarnosti, ki se skrivajo v tem. »Treba je spoštovati pravila, ki ti jih dajo učitelji, sicer lahko odtavaš in se izgubiš,« pravi. Zanjo je pisanje način, s katerim poskrbi, »da me ne odnese, da lahko ostanem mama«. Svet pisanja jo čedalje bolj privlači. Njeno lončarstvo pa se ji čedalje bolj zdi kot otrok, ki odrašča in je že v puberteti. Še vedno uživa v procesu oblikovanja gline do končne podobe izdelka. Vanj poleg odtisa zdravilnega zelišča – ta za to, da se v glini zadrži njegova energija, potrebuje tri ure –, odtisne tudi svoj poljub.
Očiščevalna moč gozda
Vesna verjame v takšne stvari. Verjame, da se je treba zeliščem, ki jih gre zjutraj nabrat na očetov vrt, zahvaliti za to, kar so, in jih prositi, naj prinesejo mir v njene skodelice. Proces nabiranja zdravilnih zelišč se ji zato še vedno zdi zelo pomemben in hkrati nujen del celotnega procesa.
Spoštljiva je do energije in njenih vplivov. Tako za Dolenjske Toplice pravi, da imajo ljudje tod srečo, ker imajo v neposredni bližini Kočevski rog s sicer temnimi gozdovi, ki pa imajo veliko moč, s katero čistijo energijsko packarijo. Tudi termalna voda prispeva k temu, da so ljudje na takšnih območjih nekoliko drugačni, še doda. Z družino načrtujejo, da se bodo kmalu preselili na kmetijo, ki jo obnavljajo. Za Vesno je to priložnost, da se še bolj umakne pred hrupom civilizacije, ki je celo v Dolenjskih Toplicah precejšen, in se še bolj približa naravi.
Svoje lončarsko mojstrstvo prenaša na druge, pogosto sodeluje na primer tudi z Europo Donno. Izkušnje z ženskami, ki so zbolele za rakom, so vedno nekaj posebnega, pravi. Izdelave svojih unikatnih izdelkov za zdaj še ni v celoti prepustila drugim, dve dekleti ji pomagata pri posameznih segmentih. Njen otrok očitno le še ni dovolj odrasel, da bi ga povsem spustila iz rok.
Klicev ne smeš preslišati
Poleg dolgih ur, ki jih zapolni lončarstvo, in ur, ki minevajo med pisanjem, Vesna rada bere. Knjige so njena strast, skoraj obsedenost, in prepričana je, da jo mnoge preprosto pokličejo in jih mora imeti. Tudi če se jih potem na polici le tu in tam dotakne. Veliko več od občasnega dotika je bila deležna njena zagotovo najljubša knjiga – Pika Nogavička. Prebrala jo je najmanj stokrat. Ampak zares. Po Piki Nogavički je ime dobila tudi Vesnina hči. In če jo pogledate bolj pozorno, ji je zares malo podobna. Ima zelo prodoren pogled. Tako kot Vid. V oba otroka so geni, o tem sem prepričana,vtisnili nekaj posebnega.
Ob vsem, kar počne, in ob vseh škratih, ki ji tu in tam šepetajo iz kakšnega grma, Vesna najde čas tudi za predavanja o zdravljenju s sivo glino. Predavata skupaj z očetom in dobro se razumeta. »Oče je zelo vesel, da nas ima,« pravi Vesna. »A je tako poseben, da bi se težko spuščal še v naše posebnosti.«
Še bolj kot njena odkritost v zvezi z očetom me preseneti, ko omeni, da gre poleg vsega občasno še v München na izobraževanje o rezanju vezi k sloviti Phyllis Crystal.
Pet jih je zdaj tam, ki prihajajo iz Slovenije; da je tam tudi Vesna, gotovo ni naključje. Bil je le še eden tistih klicev, na katere se je Vesna odzvala brez strahu.