Za vaju s soprogom Milanom je bil dom vedno prioriteta.
Z Milanom sva se odločila za dom – ne samo čustveno, tudi po logiki stvari: neki prostor, kjer lahko doživljaš stvari najbolj odprto, najbolj medsebojno povezano, ki te krepijo, da lahko delaš v najtežavnejših razmerah, je prostor doma. Želja po domu je bila za naju oba prvenstvena. Vedno sem bila »doma«, ne glede na to, da sem bila v službi, vedno dosegljiva otrokom, da so vedeli, da je nekdo tam, ki živi na zemlji z realnostjo; da so vedeli, kje so vrata odprta navznoter in navzven, da se lahko vedno vračajo. To je bilo vredno veliko. Naša prisotnost je pomembna ne samo pri težavah otrok, ampak tudi pri njihovih uspehih.
Verjetno zato, ker ste sami zrasli v takšnem domu na Koroškem – pet otrok vas je bilo povezanih med seboj in s starši.
Mama in oče sta s svojim medsebojnim odnosom kljub materialno nesrečnim okoliščinam ustvarjala srečne. Njun medsebojni odnos nas je vzgajal: bogastvo iskrenosti, prisrčnosti, dopolnjevanja znanja, čustev, vse to nas je krepilo. Od malega je bila pri nas prisotna maksima: Vaša dediščina bo znanje, bo radost znotraj doma: to naj vas veseli, tega se naužijte, ko bodo prazni časi, boste imeli ta občutek vedno s seboj.
Takrat so bili drugačni časi, le redki so imeli več, kot so zmogli porabiti, takrat sta bila znanje in srčnost vrednoti.
Res je, a v znanju ni vse. Lahko imaš visoko izobraženega človeka, a če ni notranje dober človek, ni razumevajoč, komplementaren z drugimi v socialnem smislu, ni dobro. In tu smo dobili z modrostjo naših staršev, ki so dali skozi hude življenjske preizkušnje – dve svetovni vojni na prelomnih kulturah, oče je zgodaj umrl – veliko vrednost. Materialno smo bili skromni, a bili smo kulturno bogati in se zato čutili enakovredne: bili smo ustvarjalni, bili deležni rasti, starši so bili spoštovani, tako da so vsi vaščani pazili na nas – kot otrok, kot mlado dekle nisem bila nikomur odveč! Čudovito otroštvo, si predstavljate?!
Jaz še, a naši otroci verjetno ne.
Jaz imam veliko upanje. Vidim, da mediji opozarjajo na sodobne probleme, ki so agresivni, težko razrešljivi. Še vedno verjamem, da so vi senzorji pri mladih odprti, da dojemajo naravni in okoljski svet ter znanstvene, kulturne in umetniške dobrine, dojemajo pa tudi nevarnosti, ki se pojavljajo z manipulacijo znanja, vedenja ter novih načinov javnega vedenja. Tu mediji premalo opozarjajo in žal ni tistega, kar sem imela doma sama – radost kljub temu da je bilo okoli mene kup hudih reči, da smo bili kdaj pa kdaj lačni, da smo morali hoditi peš … Rada bi, da mediji ne bi delali šovov za površne, površinske zabave, čeprav so prijetne, ampak da bi znali ubesediti tisto, kar nas veseli.
Ker teče čas prehitro, ker nimamo časa za razmislek in potem se te stvari ne dotaknejo.
Preveč informacij je in za »obrambo« je ta naš slovenski rod na tem prepišnem prostoru, kjer se stikajo kulture – romanska, germanska, slovanska … – narod pesnikov in pevcev. Mi smo zmožni dojeti težavo, bolečino, jo presejati skozi svojo vitalnost, čustvenost, socialnost in preiti čez melanholijo ter žalost – in čeprav sta prisotni v pesmi, je v njej tudi veliko hrepenenja, kletve, molitve, upanja in vitalnosti.
Kako ste šli vi preko svojih bolečin?
Meni je dediščina nekih takrat zelo stvarnih življenjskih razmer dala vedrino, ta je bila ena od mojih slamic. Pri nas je otrok z jokom lahko pripovedoval, izrekel čustva, ki jih še ni mogel ubesediti. Kadar pride bolečina, moram vedeti, ali je bil včeraj svetel trenutek. In če je bil, moram vedeti, koliko mi je dal energije, zaupanja vase, kajti če zaupam vase, lahko zaupam v sočloveka, ki ima pač slab dan, je drugačne volje. Moram pogledati, kakšen je bil vzrok, ki ga je pripeljal do tega – in to se lahko zgodi tudi meni; torej moram to svetlo energijo nekaj časa krepiti, da se je lahko tudi on ob meni zaveda in jo vzame, če jo zmore, če jo hoče. S tem tudi jaz premagam bolečino, s katero me je prizadel on.
Strašne stiske so danes, a sama sem jih spoznavala že pred petnajstimi, dvajsetimi leti kot žena predsednika države, ko sem prosila novinarje, naj pišejo tudi o prihajajočih stiskah ljudi. A takrat za to več ni bilo razpoložljivega medijskega prostora.
Govorite o dveh bolečinah in hkrati delujete kot notranje izredno močna oseba.
Notranja moč sama po sebi človeku ni zadostna, ker se ne obnavlja – pri meni je že tako! Saj jaz sem z vsem, kar sem, oblikujem se, da bi bila notranje bolj skladna in skladna s prostorom, v katerem sem, in da bi ohranila tisto zelo filigransko občutljivost, s katero se že ob prvi polovički agresivne besede ali geste odzovem; tudi če je ne uspem odmakniti ali zaustaviti, vsaj vem, da obstaja in da se moram okrepiti, da se bom branila. Zato je ta moja vez z ljudmi okoli mene, z Milanom, otroki, starši, brati, prijatelji, znanci vir moje moči!
…
(Celoten intervju si lahko preberete v Jani št. 36)
