Še v stari državi bi mu rekli, da je »bog i batina« slovenskega novinarstva, saj takrat, če malo pretiravamo, skoraj ni bilo revije ali časopisa, pri katerih ne bi sodeloval kot ustanovitelj, urednik, direktor, novinar ali vsaj kot avtor rubrike. V številnih je prisoten še danes, le da mi tega ne vemo. Poleg Jane je ustanovil Teleks in Avto ter z njimi dosegal za današnje čase vrtoglave naklade. Bil je novinar in dopisnik Dela ter tednika TT. Bil je generalni direktor ČGP Delo, vodil je izgradnjo Delove 15-nadstropne stolpnice in zanjo dobival celo arabske kredite, dolga leta je zbiral in objavljal šale, ki jih sicer rad tudi pripoveduje. Med njegove pomembnejše novinarske dosežke sodi tudi objava intervjuja z Nobelovim nagrajencem za fiziko v New York Timesu.
A zanimiv življenjepis Anteja Mahkote se ne konča samo pri ekstremno pestrem novinarskem šopku. V svojem času je bil tudi eden najboljših alpinistov in svojo zgodbo je iskreno ter napeto opisal v knjigi Sfinga. Ta je postala predloga za film, o katerem smo že poročali. In prav Sfinga ga je, kot je povedal, letos ponovno obsedla.
Za snemanje filma Sfinga so vas prav na rob Triglavske stene pripeljali s helikopterjem. Kako ste se počutili 43 let po tem, ko ste prvi preplezali to najtežjo smer?
Ja, moram reči, da me je Sfinga zopet zrajcala. Bil je briljanten, neponovljiv dan in prišli so tudi tisti nori občutki v hribih, ko sem si zaželel, da bi lahko ponovno plezal. Saj se zavedam, da tega ne bi več zmogel, a po Bambergovi (zahtevni zavarovani plezalni poti čez Plemenice) pa bi res rad še kdaj šel! Upam, da bom prišel toliko k sebi.
Poleg tega, da veljate za enega boljših alpinistov pri nas, ste tudi prava novinarska legenda. Kako vam je uspevalo kar po tekočem traku ustanavljati dobre in velike revije?
Ja, najprej sva se z Milošem Mikelnom, ki je kar šprical ideje, odločila, da bova naredila nekaj novega. On je zbral štiri oglase, da sva pokrila stroške tiska, potem pa sva v mojem stanovanju dobesedno naredila vso prvo številko revije Avto, preden sva jo odnesla v tiskarno. Takrat sva se spraševala, kaj bova storila, če bova s tem veliko zaslužila, kar se takrat seveda ni smelo. Oh, je rekel Miki, nič hudega, če bova obogatela, bova pa naredila sklad skupne porabe in zgradila en počitniški dom na morju in enega v hribih, pa se bova že zmenila, kako ju bova uporabljala. No, potem se je revija dobro prijela in skupaj s srbohrvaško izdajo smo dosegli naklado 110.000.
In potem je nastala Jana. Menda ste imeli sila zanimivo delovno ime zanjo. Si upate povedati to zgodbo?
Ko sem ves bolan ležal in bral Našo ženo, sem v pismih bralcev v vsaki številki naletel večinoma samo na vprašanja in odgovore o belem toku, kar me je precej ujezilo. Kot da samo to zanima ljudi. Na dveh straneh sem napisal projekt za sodoben ženski tednik, kot je pisalo v podnaslovu, a delovni naslov je bil res kar BT. Seveda nikomur nisem povedal, da to pomeni beli tok, vsi so mislili, da gre za babji tednik. Jano sem si zamislil sprva kot revijo, ki bi jo delali predvsem moški, in zato smo v prvi ekipi mi prevladovali.
Tekst: TINA HORVAT, tina.horvat@delo-revije.si; foto: GAŠPER KOCJANČIČ (projekt Sfinga)
Več v Jani št. 40, 5. 10. 2010
