Če mati samohranilka Milena Robič ne bi nekega dne s fičkom z Jesenic čez Vršič v svoj rojstni Kobarid peljala svojih dveh sinov Saša in Jureta in če jih ne bi med vožnjo navzdol na trentsko stran prehitela dva kolesarja, se morda Jure, ki sta ga osupnila njuna hitrost in svoboda gibanja, ne bi nikoli zaljubil v kolesarstvo. Usoda? Verjetno. Kajti od tistega trenutka je kolo – in samo kolo – krojilo njegovo življenje.

Brat Sašo se je posvetil smučanju, Jure kolesarstvu. Mama Milena je bila zadovoljna in je požrtvovalno garala v jeseniški bolnišnici, da bi zaslužila dovolj za potrebe v šport zaljubljenih sinov. Matere vedno mislimo, da je posvečenost športu za odraščajoče sinove prava pot, da jih bo šport varoval in jim utrdil značaj.
Tarzan, kot so klicali Saša Robiča, je svojo pot začel v Smučarskem klubu Jesenice, tam so opazili njegovo veliko nadarjenost. Hitro je napredoval v otroških in mladinskih vrstah, prišel v evropski in svetovni pokal, postal član reprezentance. Tudi po končani športni karieri ni mogel brez smučanja, zato je izkušnje prenašal na naslednike, sam pa se je zagrizeno predal kolesarstvu.

Dost je!

Juretova aktivna kariera kolesarjenja po cestah se je strmo vzpenjala vse do leta 1994, ko je, prizadet zaradi nesrečne ljubezni, sredi dirke po Sloveniji zapeljal na rob ceste, sestopil s kolesa in dejal: »Dost je!« To je bil trenutek, ki bi ga morali imeti za izjemno pomembnega vsi, ki so z njim sodelovali v kolesarski ekipi, pa tudi tisti, ki so ga imeli za vsemogočnega – ta poteza je dokazovala, da je Jure zelo čustven fant.

Več v Jani št. 40, 5.10.2010