Kaj sploh pomeni naslov Prepisani? Se bo to še pokazalo?
Tega ne bi razkrival. Tudi če nič ne pomeni, tega ne bi razkril, nima pa kakšnega globljega pomena. V naslovu se ne skriva nič bistvenega.
Ko sem začel to pisati – prvič v življenju sem pisal scenarij – nisem vedel, kako začeti, pa sem najprej prepisal deset prizorov iz svetovnih filmov, ki so mi všeč. Ko pa smo dobili zeleno luč od ministrstva in denar, je bilo treba sesti in vse skupaj napisati. Ampak ko sedeš, ne veš, kako začeti. Pravzaprav sem začel tako, da sem posnetke nekih zasebnih pogovorov, ki sem jih po naključju imel v arhivu, prepisal na papir – češ, da vidimo, kako ljudje v resnici govorijo. Iz tega je v nadaljevanki tudi nastalo par prizorov. Fino se mi je zdelo, to je navdihnilo nekakšen pečat resničnega. Nihče ti ne more reči, ah to si si pa izmislil. Ne – res je, človek je to rekel točno tako. Včasih so stavki malo čudni, pa si misliš, saj nihče tako ne govori. Pač, točno tako govorijo, saj sem to prepisal.
Ampak potem se je pokazalo, da me ta ustvarjalni postopek prepisovanja dialogov iz resničnega življenja ne bo daleč privedel, ker se v resničnem življenju nič takega ne zgodi, ker nihče nikogar ne ubije, ker v arhivu nimam posnetih pretepov, in tako naprej. In tako sem prešel na naslednji korak: poglejmo, kako to počnejo mojstri. Filmi, ki so mi najbolj všeč. Prizori, ki jih ne morem pozabiti.
Kateri so to?
Saj se bo videlo v nadaljevanki, sem jih kar uporabil. Najprej sem jih prepisal v slovenščino in potem to nekako začutiš, postavil sem se v kožo tega scenarista, ki ga občuduješ. To je bila dobra šola. Kaj je s tem mislil? Zakaj je ta beseda tu? Potem to primerjaš s končnim izdelkom, ker film poznaš, in si rečeš: aha, tako je to videti. Koristno tudi iz praktičnih razlogov: vidiš koliko časa kaj traja, ena stran in toliko vrstic, je v filmu približno toliko in toliko.
Zakaj pa niste prebrali kakšnega scenarističnega priročnika?
Sem šel raje po nasvet k ljudem, ki jim zaupam. Raje grem k ta glavnim, k največjim mojstrom filma. Kaufman, Spielberg … tem ljudem verjamem. Vedel sem, da ne bom dobil slabega nasveta. Te scenaristične knjige … Kdo jih piše? Najbrž falirani scenaristi.
In ker sem par teh prizorov, ki se meni zdijo genialni, ki jih vse življenje ne morem pozabiti, že imel v slovenščini, sem jih nekako vpletel v zgodbo. Uporabil sem jih, a v drugem kontekstu – z upanjem, da bodo gledalci to prepoznali, in z upanjem, da se bodo nasmejali temu, kako je to drugače uporabljeno..
Pa vas ne skrbi, da bodo rekli, glej ga, plonkal je?
Saj prav zato sem pa rekel, pa naj bodo Prepisani. Malo me je skrbelo, pa sem rekel, prav, naj bodo Prepisani, da se bo videlo, da ne gre za to, da bi jaz potihem kradel, jaz recikliram, remiksam. Saj se na koncu izkaže, da je recikliranje, če hočeš, da je dobro narejeno, še težje, kot če bi sam napisal. To »plagiatorstvo« ni preprosto. Mi nismo kradli, mi smo to predelali, se poklonili. To so v bistvu nekakšni citati. Saj jih je pravzaprav zelo malo, mi smo posneli tri ure, 180 minut filma, tako da se to porazgubi, velika večina je originalnega materiala.
Je to mogoče vaja za celovečerni film? Se skriva za tem želja, da bi nekoč …
Želja je, seveda. Še posebej ta material, bi rad videl v enem kosu in skrajšan. Ali pa Prepisani 2. Zelo si želim narediti film. Toda o tem bom sanjal, ko bo konkretna priložnost, do takrat pa ne bom razmišljal o tem.
Zakaj ravno spletna nadaljevanka? Ker je bila ravno priložnost?
Da. Samo zaradi razpisa. Prijavili smo se na razpis ministrstva in tam je pisalo spletna nadaljevanka. Na spletu vidim precej komentarjev, češ, pa to je slabo, ne moreš imeti petminutnih nadaljevanj, to je grozno, to je brez zveze … To je pač spletna nadaljevanka. In nadaljevanja so kratka zato, ker če bi bila dolga dvajset ali petindvajset minut, bi se to gledalcem s slabšo povezavo ves dan nalagalo na računalnik. Praktičen moraš biti. Imamo pač praktične tehnološke omejitve.
Kako ste prepričali toliko znanih imen,  da nastopijo v seriji? Verjetno ne z denarjem.
Ne, denarja je zmanjkalo, na kredit smo morali delati. Naredili smo načrt, potem se je vse skupaj napihnilo in tako smo pravzaprav marsikaj naredili iz veselja, ker je denarja preprosto zmanjkalo.
Ljudi smo prepričali z materialom, se mi zdi. To je garancija, da bo luštno delati. To si vsak igralec, vsak ustvarjalec, najbolj želi. Najbolj se spomniš projektov, ko smo se fino imeli. Bil sem že pri tolikih projektih, kjer smo se že v garderobi vsi zabodeno gledali, ker smo natanko vedeli, da delamo sranje. Tu pa je bilo že od začetka jasno, da ne bo tako.
Koliko je nadaljevanka stala?
50.000 evrov je dalo ministrstvo, po pogojih razpisa pa si dolžen sam zagotoviti prav toliko, sicer ti denarja ne dajo. To smo dobili od Siola, ker smo jim za eno leto prodali pravice, ko pa je zmanjkalo, smo nažicali še kakšnih … mogoče 20.000 evrov? Vse skupaj je bilo 120, 130.000 evrov. A tudi če bi bilo 200, 300.000, bi bilo še vedno zelo malo. Zelo skrbni smo bili s tem denarjem.
Glede na to, da ste avtor in bi si lahko izbrali katerokoli vlogo, zakaj ste si izbrali ravno Brata Janeza?
Katero pa naj bi si? Katera bi bila zame boljša? Ta je bila najboljša zame. To je stvar castinga, za kaj si dober. Za vlogo inšpektorja ne bi bil dober, nisem take vrste faca – pa tudi če bi bil, Godler je definitivno boljši. Kaj ni odličen? Ne sprašujte me, zakaj nisem jaz Arko, če pa vidite, kako dober je Godler.
Predvidevam, da si želi vsak igralec imeti čim večjo vlogo.
Seveda, ampak zraven je treba biti tudi pameten. Ni samo srce in želja, šteje tudi pamet. Apolon in Dioniz se reče v teatru, bog lepega in bog norega, to mora biti skladno, jin in jang. Če si slikar, ni dovolj si nekaj čudovitega izmisliti, če si slikar, treba je to tudi narisati.
Ravno sem imel brado, pa se je ta lik Janeza kar sam ponujal. Po drugi strani pa, kdo drug bi ga pa lahko igral?
Sprašujem se, ali niste segli svojim gledalcem čez glavo. Nadaljevanko gleda mularija, starejši verjetno ne gledajo nadaljevank na spletu. Imate na primer prizor, v katerem zasliševalec pravi: »Kdo je ukradel Pepco Kardelj?« Mladi verjetno niti ne vedo, kdo je bila Pepca Kardelj, kaj šele, da bi poznali zgodbo o tatvini. Vas ne moti, da ne bodo razumeli poante, da je kaj takega čisto stran vrženo?
Na začetku se moraš odločiti, kaj boš pisal. Največja nevarnost je, ko brihten pisec poskuša – no, brihtni tega niti ne poskušajo – kadar nekdo, ne samo pisci, tudi režiserji, televizijski ustvarjalci pravijo: Naredimo to za folk. In vsi kiksnejo. Samo zato, ker do tega materiala nimajo pravega odnosa. Ker podcenjujejo gledalce.
Saj ne morete reči, da pri vas ni nič takega.
Ja, nekdo jih dobi po gobcu. To je zmeraj vsakemu všeč.
Pa na primer seksualni prizor med Katarino Čas in Sebastijanom Cavazzo.
Ne, to je samo za hec, ko se drgneta kot mravlji. To je gag. Ja, to je za folk, seveda. Mi vsi smo folk. Za vsakega se bo kaj našlo.
Ne bom se ukvarjal s tem, sem si rekel, ko sem pisal. Ali so vsi videli Odisejo v vesolju? Kdor je ni, je pač ni. Saj vidim po komentarjih prve epizode, da ne razumejo. »Onadva se nekaj brezzveznega pogovarjata.« Tako se mu zdi, ker je najbrž to trinajstleten mulec, ki ni videl Odiseje. V prvem prizoru se dva stražarja pet minut pogovarjata o tem filmu. Če ga nisi videl, se ti mora prizor res čuden zdeti.
Pravijo, da moraš vedeti, za koga pišeš. Kakšno občinstvo ste imeli v mislih?
Če bi rekel, da pišem zase, se to smešno sliši, ker to je tako, kot bi ženska rekla, jaz se ličim zase. Ampak napisati moraš tisto, kar se ti zdi dobro. A mene ne skrbi. Ljudje niso tako neizobraženi, če ene stvari ne razumejo, bodo pa katero drugo. Vsakemu bo kaj ušlo, vse štose, vse reference, vse inspiracije poznam samo jaz, ker sem to pisal. Saj tudi ni mišljeno, da bi vse dešifrirali, od kod je kaj pobrano, in na kaj se nanaša. Nadaljevanka je tako zastavljena, da ne razlagamo dosti, povemo, da je tako bilo in da se je to in to zgodilo, ti pa premišljuj. Gledalci smo razvajeni, hočemo, da je vse razloženo. Ampak zakaj?
Občutek imam, da nalašč provocirate.
Saj je treba, ne?
Da izzivate nekatere znane Slovence.
Gotovo. Zafrkavam se. Tako bom rekel, mečem rokavico, pa pričakujem, da jo bo še kdo meni. Izvolite, tudi jaz sem na voljo.
Saj nekdo jo je vrgel.
Ah, ta? Očita nam, da smo dobili 50.00 evrov in kaj naj bi naredili s tem denarjem? Ga pospravili? Ne vem, kaj bi rad. Tu je izdelek. Mislim, da je država lahko srečna. Za 50.000 evrov tri ure filma! In to ne slabega, to pa le vidim. Se mi zdi, da to stoji, ker vidim, kako se je potrudila ekipa, kako čudovito so odigrali igralci.
Je še kdo drug od izzvanih reagiral?
Saj vsi vemo, da je to izmišljena nadaljevanka. V tretji epizodi se predsednik države zbudi in med vstajanjem prdne. Tega nisem jaz napisal v scenariju, to so fantje v postprodukciji sami dodali, jaz sem napisal le »Predsednik države se zbudi in telefonira.« Ampak so fucking what, to je štos. Priznam, nizek štos, ampak je hecen. To ne pomeni, da ne spoštujemo predsednika, ampak hotel je to funkcijo, pa naj bo pripravljen še za kakšno bodico. Hotel je imeti oblast, ali karkoli je pač hotel, zraven je dobil pa še to, da je predmet šal. Tito je bil tudi.
Kaj pa Cerkev?
Ne rečemo nobene žal besede o njih, spet je vse hec. Gledalec ve, da tam ne sedita Rode in Uran, ampak kaj pa, če bi? Ne bi bilo to smešno?
Nič ni narobe z dobro zajebancijo. Dokler je to v mejah spodobnosti in dokler je smešno. Problem imaš, če ni smešno.
Želel bi si, da bi se več delali norca iz mene. Ker se  mi zdi, da sem dober material, bi se lahko. Marsikaj sem počel v življenju, veliko skečev bi bilo lahko. Ampak ne, še oponašati me ne zna nihče.
Je že kdo poskusil?
Ne. So mi rekli, da je težko. Ampak če bo kdo naredil nadaljevanko, karkoli, skeč, pa bo mene zafrkaval, mislite, da bom jezen? Kje pa, počaščen bom. V vrhove streljajo strele. Ta je Prešernova. Kako že gre? »Naj misli, kogar bi puščice te zadele/da na visoki vrh leté iz neba strele.«
Ampak to ste zdajle izvlekli iz mene..
Oh, absolutno.