»Vedno sem sledila svoji vesti in soodgovornosti za življenje skupnosti. To je v meni in bo, dokler bom sposobna formulirati stavke.« Zato Spomenka Hribar, filozofinja in sociologinja, ki je doktorirala s področja sociologije religije in bila poslanka v prvem sklicu po svobodnih volitvah (v letih od 1990 do 1992), še opozarja na nujnost sprave, ki še ni prebila okov starih bolečin, zamer, maščevalnosti, ter na nujnost zavedanja poti in stranpoti naše mlade države.
Kaj se dogaja z našo mlado državo, kje, kdaj in zakaj se je zalomilo?
Menim, da se je najprej zalomilo na prevelikih pričakovanjih, da bo po ustanovitvi lastne države vse drugače, idealno, pa ni moglo biti. Saj smo se znašli na čistini in je bilo treba postaviti državo od temeljev navzgor! Drug razlog za to, da je uplahnilo naše navdušenje, pa je po mojem laičnem mišljenju dejstvo, da smo za osamosvojitev uporabili vso svojo nacionalno in človeško energijo – ker to je bil podvig stoletja ali še več; tveganje je bilo vse ali nič. Potem pa smo bili »energetsko«, v človeškem smislu nekako izpraznjeni. Pričakovanja in napor so bili presežni in potem razočaranje toliko večje. Morda še tretji razlog: vsi smo samo ljudje; pričakovati idealne ljudi na dgovornih položajih izhaja iz neke naivnosti, ki se pogosto pojavi s prevelikimi pričakovanji ob presežnih dogodkih. Takšno je bilo na primer tudi pričakovanje, da ko bo okupator pregnan, bo pa vse drugače – pa, kot vemo, se je že začelo res drugače, najprej z nasiljem in je bilo šele potem postopoma bolje. Skratka, morali bi pričakovati in si prizadevati, da bomo zgradili demokratično družbo – sicer z demokratičnimi sredstvi, a ne brez kontrolnih mehanizmov! Teh pa ni bilo ali jih ni bilo dovolj in z dovolj velikimi pooblastili.
Kakšne povezave se pletejo med socialnimi mrežami, politiko in gospodarstvom, da je dovoljeno krasti brez kazni ter manipulirati brez posledic?
Slovenija je majhna: kakor pravimo, se skoraj vsi med seboj poznamo ali smo celo v sorodstvenih, prijateljskih ali interesnih razmerjih. Tako da se te socialne mreže dajo razvozlati in jih novinarstvo nekatere tudi razkrije. To, da je dovoljeno krasti, najbrž ni čisto prava diagnoza: ni dovoljeno krasti, le sodstvo – ki je po mojem mnenju pri nas najšibkejša točka oblasti – deluje velikokrat izrazito politično, politikantsko, tako da je videti, da je od povezave z vsakokratno politično elito odvisno, koga bo preganjalo in koga ne. Vprašanje pa je tudi povsem strokovno: Koliko so naši organi pregona za to sploh usposobljeni?
Zakaj so se nam »zgodili« tajkuni in privatizacija skupnega premoženja? In zakaj brez posledic?
Menim, da sta vsaj dva temeljna vzroka: prvi je nenaden izbruh lakomnosti po osamosvojitvi in uvedbi kapitalizma, kar je, menim, posledica tega, da so bili lastniški apetiti v prejšnjem režimu desetletja blokirani. Kot vemo, je obrtnik imel lahko le določeno število zaposlenih delavcev, po uzakonjenju privatne lastnine pa je bila ta možnost neomejena, kakor tudi pridobivanje privatne lastnine sploh. Direktorji podjetij, ki so bili v prejšnjem režimu plačani vodstveni delavci (menedžerji), so zdaj imeli možnost postati lastniki podjetij. Da so to hoteli postati (in posledično lahko tudi tajkuni), pa je bil potreben še pravi povod; menim, da je ta povod dala Janševa vladna garnitura, ki je kar povprek zamenjevala predsednike uprav s »svojimi« ljudmi: tedaj je številnim prišlo na misel, da bi se zavarovali tako, da bi z najetimi krediti odkupili podjetje. Tu pa je država odpovedala, saj bi morala z zakonom preprečiti nakupovanje delnic s posojili, ki naj bi jih podjetja potem odplačevala s proizvedenim dobičkom. Kupuj podjetja, ja, toda s svojim denarjem!
Več v Jani št. 45
Tekst: Miša Čermak, foto: Iztok Dimc
