Lordan Zafranović je posebej za bralce Jane v studiu zagrebškega Jadran filma predvajal del že montiranega materiala z osupljivimi pogovori s tistimi, ki so Tita spoznali v najbolj nevarnih ali zasebnih trenutkih njegovega življenja.
V Zafranovićevem dokumentarcu, ki nastaja v koprodukciji s hrvaško televizijo (HTV), o Titu poleg Herte odkrito spregovorijo tudi številni drugi Brozovi prijatelji, ki so to doslej odklanjali, čeprav so ga najbolje, nekateri celo intimno poznali – njegove žene, ljubice in sodelavci. Njihova pričevanja odkrivajo Tita takšnega, kakršnega nismo poznali. Kot človeka iz mesa in krvi.
Za sproščenost njihovih osebnih izpovedi pa ni zaslužen samo Zafranović s svojo sposobnostjo, da prisluhne tudi najbolj nezaupljivim sogovornikom. Da so izpovedi prava senzacija, je vzrok tudi čas. Titovi prijatelji in najtesnejše sodelavke so se očitno tudi zaradi časa, ki je minil od Brozove smrti, dobro zavedali, da s svojimi pričevanji, ki Tita slikajo v nekoliko drugačni luči, ne bodo izgubili ničesar. Samo s Herto je v njenem beograjskem domovanju hrvaški režiser v štirih dnevih posnel štirinajst ur osebnih izpovedi in spominov na Broza, zaradi katerih bo marsikaterega gledalca, predvsem pa gledalko stisnilo pri srcu.
Kadar na posnetkih govori o Brozu, Herta ne skriva, da je zanjo bil in ostal »izzivalno privlačen moški«. Brez zadržkov opisuje, kako sta se spoznala, njuno skupno življenje in grenko ločitev.
Tito dobi košarico zaradi bolnega Slovenca
Herta in Broz sta se leta 1937 v Parizu hitro zbližala. Ko je naslednjič prišla v Pariz, je ni čakal na železniški postaji, ker je bilo to prenevarno za ilegalca, pa tudi zanjo, saj je iz Zagreba prinesla ponarejene potne liste za španske borce.
»V množici ljudi sva se vedno pogovarjala v nemščini, ker je bil pogovor v srbskem jeziku takrat zelo nevaren zaradi vohunov iz (jugoslovanskega) konzulata. Še posebej zato, ker je bila Jugoslavija po marsejskem atentatu (na kralja Aleksandra I. KaraÄ‘orÄ‘evića 9. oktobra 1934, ob njegovem uradnem obisku Francije – op. a.) na zelo slabem glasu.«
Kmalu je Tito pokazal še mnogo več zanimanja za Herto.
»Že po dveh, treh dnevih mi je začel zelo očitno dvoriti. Nato sem mu rekla: Veš kaj! Nisem prišla v Pariz, da bi imela tu ljubezenske avanture. Preprosto sem hotela videti Pariz in ves ta spektakel okoli Svetovne razstave. Povedala sem mu še, da imam v Mariboru fanta, ki boleha zaradi tuberkuloze. On pa je na to odvrnil: Razumem! Ko sva se poslavljala, mi je podal roko in dejal: Dobro je, da greš. Bila sem začudena: Kaj sedaj to pomeni?! On pa: Veš, čutim, da bi se lahko strašno zaljubil vate, to pa ni za revolucionarja. Revolucionar mora biti popolnoma svoboden. Šele tedaj lahko dela s polno močjo. Na to nisem odgovorila ničesar. Poljubila sva se in ločila, jaz sem odšla v svoj dom, on pa se je vrnil v mesto.«V tistem času je v Parizu mrgolelo policijskih kontrol, saj je na obisk prihajal angleški kralj. Zato je bilo za Herto in Tita, ilegalca ter komunista, zelo nevarno, da bi se na ta dan zadrževala v središču mesta. Ne da bi posebej načrtovala, sta si izbrala kraj za skupni izlet.
Več v Jani št. 45,9.11.2010
