Ko sem prebirala spletno stran Alenke Rebula, skorajda ni bilo stavka, misli, ki si je ne bi hotela izpisati, shraniti, o njej razmišljati in jo še komu poslati. Kot da bom lahko čudežno presvetlila sebe in druge in se bo potem v hipu vse v življenju uredilo in bo vse krasno. Kot nas znajo danes zaslepiti takšni in drugačni duhovni učitelji in kot tudi sami pričakujemo.
Pa me je neki občutek ustavil: ali ne bi s tem postavila na laž same Alenke? Kaj nisem ravno od nje slišala ali prebrala, da ne verjame v hitre variante duhovne preobrazbe, takšne, ki bi jih lahko izpeljal brez bolečine in mimogrede? Da ni dovolj, če se nas besede, pa če so še tako lepe in globoke in polne resnice, le dotaknejo ob poslušanju, ker tako sprožijo samo trenutni val navdušenja. Če želimo nekaj res spremeniti, moramo iskati v sebi, si postavljati prava vprašanja. Le tako res spodbudimo možgane k samostojnim ugotovitvam in k pozornosti na občutke in čustva, ki nas zavirajo.
Resnica nam odkrije najlepše
Poglabljanje vase ni vedno prijetno. »Mnogokrat si prikrivamo resnico, ker se nam zdi, da potem živimo lažje. V resnici pa je lagati sebi zelo naporno. Koliko energije vlagamo v to, da skrivamo pred sabo in drugimi, kar nas boli, ves čas moramo paziti, da se ne odpremo ljudem, ki bi nas lahko začutili. Toda v laži smo zelo sami in brez podpore. Resnice se bojimo, a je blagodejna: ko postanemo resnični, odkrijemo čudovite stvari, ki jih zmoremo. Čeprav odpira rane, jih hkrati celi in krepi moč. Laž pa nam prikriva tudi vse, kar je v nas najlepšega,« razlaga Alenka Rebula.
Srečo sproti pozabljamo
Ena od slabih navad, ki jih imamo, je, da pozabljamo srečna doživetja. Pa so tako dragocena! Samo z bolečimi spoznanji ne pridemo v razvoju nikamor, ker nas potrejo, ustavijo. »Vsi imamo vsaj nekaj osrečujočih in navdihujočih spominov, čustev, misli, vendar je to dragoceno gradivo večinoma neizkoriščeno,« lahko preberemo v vajah v knjigi Blagor ženskam. Te nas usmerjajo, da oživljamo in povezujemo osrečujoče izkušnje, ki nam vračajo vero vase – to je notranje občutenje sebe, ko se počutimo vedno na varnem in smo sami svoja najtrdnejša opora.
Resnični občutki nas varujejo
Zakaj so resnični občutki tako pomembni? »Povedo nam, kaj se nam zares dogaja, in tako si lahko pomagamo, poskrbimo zase. Ker zbrano, čuteče opazujemo svet in ljudi, lahko dobro izbiramo prijatelje in partnerje.« Občutki nas varujejo tudi pred izkoriščanjem in zlorabo. Če jih poslušamo, bomo začutili, kdaj nam kdo laže.
Alenko vprašam, ali njej vedno uspe prepoznati lažne besede. »Ne vedno. Kot vsi tudi jaz težje sprejemam in prepoznavam nekatere občutke. Kadar je kdo zelo odločen, potrebujem na primer kar nekaj časa, da začutim njegovo krhkost,« odgovarja. »Tudi sovražnost in zavist v ljudeh zaznavam počasi, morda se bojim videti preveč črno sliko in jo zavijem v bolj rožnate barve.«
Medtem ko jo poslušam, se sprašujem, ali čuti, da mi je nekoliko nelagodno, ker se mi zdi, da ji ne znam dovolj ljubeznivo vračati ljubeznivih besed in naklonjene pozornosti. Toda ali se nisem ravno na njeni delavnici naučila, da se ne zgodi nič hudega, če odkrito spregovoriš o svojih občutkih? Prav nasprotno, s tem se odpremo za iskrenejši stik in medsebojno zaupanje. In neredko nam šele sogovornikov pogled pokaže, kako zelo smo kritični do sebe. Tudi meni je, ko mi odgovori: »Jaz nisem tega čutila, bila si topla in zelo si mi pomagala s svojim odnosom, da mi je bilo prijetno.«
Jutranja vprašanja
V vajah ženskam svetuje, da si zjutraj zastavimo vprašanja, ki nam bodo vlila moči za novi dan. »Sama se vprašam na primer, česa se lahko ta dan veselim, koga imam rada, kdo me ima rad, kaj vidim lepega pred seboj,« razkriva Alenka. Kaj pa takrat, ko je kdo pod težo skrbi popolnoma obupan in črnih misli? »Takrat se lahko spomni, da še živi v občutljivem telesu, telo pa do konca išče življenje in radost ter narekuje srcu, naj vztraja. Živo telo nam daje možnost, da lahko vsak hip čutimo, gledamo, mislimo in poiščemo, kar pomaga. Obupani smo morda zato, ker se že pripravljamo, da bo tisti dan spet ponovitev običajne žalosti. Toda vedno spet doživimo kaj nepredvidenega, nikoli se nič ne ponovi popolnoma enako.«
Kako pomagati drugim?
Ne bom končala s prepričevanjem, da vzemite v roke katero od Alenkinih knjig, ker se me je dotaknilo njeno razmišljanje, kako najbolje pomagati. Pogosto smo namreč v prizadevanju, da bi pomagali drugemu, agresivni in vsiljivi, ker mislimo, da znamo poskrbeti zanj bolje kot on sam. Bodimo raje kot drevo, »da s svojim notranjim zdravjem in ustvarjalnostjo preprosto živimo ob drugih, ki si vzamejo, kar želijo ... v svojem trenutku. Vsevprek iskati kliente za svojo dobroto je naporno in tudi nespoštljivo. Ne ponujajmo pomoči, ponujajmo sebe v svojih neštetih spreminjajočih se obrazih, kot smo v resnici: željni opore in željni dejanja, željni tolažbe, željni objema, željni drugega, ki nas poišče in česa prosi ...«
Naj bodo tudi Alenkini odgovori in njene knjige kot drevesa, od katerih si lahko kadarkoli vzamete, kar potrebujete.
Žalost, jeza in druga negativna čustva danes niso zaželeni. Pogosto hlinimo veselje, vedrino, ljubeče odnose. Mislimo, da se lahko razumsko prepričamo, da bomo gojili pozitivna čustva. Zakaj to ni mogoče?
Žalost ali jeza ni prepričanje, je občutek. Občutke pa lahko spremenimo le s sočutjem. Lahko se razumsko prepričujemo, da se ni dobro jeziti, pa bomo še vedno jezni. Šele kadar mi kdo ljubeče položi roko na ramo ali kadar si rečem kaj sočutno toplega, žalost ali jeza začutita bližino in se pustita nagovoriti in potolažiti.
Ali ni podobno tudi z življenjem? Pričakujemo, da ne bomo nič trpeli in da bomo ves čas srečni.
Čustev je veliko in vsa so potrebna, tako kot je potrebna raznovrstnost rastlin, živali, pokrajin in jezikov. Ljudje smo čudovita in skrivnostna bitja prav zaradi neštetih odtenkov doživljanja in vsak je drugačen. Zato sem napisala Sto obrazov notranje moči. Obstaja veliko oblik sreče in veliko oblik trpljenja, a tudi v stiski lahko doživljamo bogastvo življenja, svojo vrednost in bližino soljudi. Če živimo občuteno vsa čustva in vse njihove odtenke, nas trpljenje ne zagreni in ne uniči. Samo otopelost nam zares škodi.
Kako se navzven kaže človek, ki ne čuti ljubezni do sebe?
Zelo različno. Še najbolj se to vidi v ožjih odnosih, ki so revni, napeti in bolj navidezni kot občuteni. Tudi telo je v stanju vidnega ali nevidnega trpljenja. Kadar se zavračamo, je telo zakrčeno in ujeto v boleče razpoloženje, pa naj to še tako uspešno skrivamo in preganjamo z rekreacijo ali nego videza. Ljubeč odnos do sebe pa daje varno zavetje za vse življenje.
Veliko ljudi pravi, da se počutijo osamljeni, nerazumljeni. Zakaj?
Osamljenost je notranje stanje, drža, ki smo se je naučili. Pogosto mislimo, da smo prijazni in velikodušni ali željni ljubezni, a drugi tega ne začutijo, ko se jim približamo. Pogosto smo polni nezavednega zavračanja. Ko razumemo, da svojo osamljenost zadržujemo ob sebi, in jo izpustimo, bo odšla. Vsi smo se sposobni povezati s svetom in dobiti ljubezen, če si tega zaželimo iz vsega srca in smo pripravljeni razumeti, kaj nas ovira.
Ali je možno, da smo dobri in ljubeči do vseh? Ali ni človek vedno iz dveh polov – hkrati dela komu dobro in drugemu slabo?
Lahko gojimo ravnovesje in enakopravnost. Vedno bo kdo prizadet, a to ne pomeni, da smo ravnali narobe. Glavno je, da svoje pravice branimo brez nasilja. Važno je, da ohranimo dostojanstvo in rodovitnost svojega življenja in da se naučimo spoštovati izbire drugih. Naša naloga ni, da ljubimo vse ljudi, meni se zdi že spoštovanje v odnosih velik uspeh. Po mojem je to dovolj, da se počutimo dobri ljudje.
Kako biti to, kar smo, hkrati pa se prilagajati drugim?
Odkriti moram, kaj je bistveno zame, da lahko ostajam, kar sem. To dojamem le, če sem zelo iskrena do sebe in če se dovolj poglobim. Kaj me res in zelo boli? Kaj me odtuji sebi? Res bistvenih stvari je malo, a zanje je treba narediti vse. Moramo jih obvarovati in najti način, da nas drugi lahko razumejo in nam jih pomagajo uresničevati. Dobro prilagajanje deluje, ko smo v globokem stiku s svetom in iščemo pristop, v katerem je prostora tako za nas kot za drugega.
Mislimo, da je človek, ki je veliko trpel, sočutnejši. Pravite, da to ni res.
Preveliko trpljenje (predvsem v otroštvu) ne ustvari rahločutnih in velikodušnih ljudi. V mukah in krivicah postanemo zaprti, obupani, trdi, kritični. Morda se silimo biti dobri in pozitivni in dušimo negativni naboj. Morda se nam dogaja, da nas ljudje že vse življenje odklanjajo, zapuščajo ali izkoriščajo kljub našemu trudu. Svet vedno neusmiljeno odgovarja na tisto, kar v globini smo, čutimo in počnemo, ne zanima ga tisto, kar bi radi bili in dali. Ko se starega trpljenja rešimo, se omehčamo in tudi drugi postanejo z nami nežnejši.
»Brez tebe ne morem živeti,« je stavek, ki ga radi slišimo. Je to res dokaz prave ljubezni?
Najhujše je, če živimo brez samih sebe, če smo v svojem življenju odsotni in se vse dogaja mimo naše zavesti in odgovornosti, če sami zase nimamo nobene vrednosti. To je edini pravi pekel. Ljudje, ki jih imamo najrajši, so seveda zelo pomembni, a to ni dovolj. Iskati stik s seboj, se odpirati ljudem in novim odkritjem, ljubiti čim bolj odprto … vse to je potrebno, da znamo zaživeti v dvoje.
