Vsega je konec. Ampak le za eno leto. 21. Liffe se je poslovil, ampak slej ko prej bo spet november in z njim nov festival. O starem pa vse dobro: pokazali so 117 filmov (od tega 21 kratkih) na 281 projekcijah, jih 65 razprodali, od vsega hudega je hitre smrti umrl en projektor, v promet so spravili 47.500 vstopnic in potem razdelili nagrade. Lahko od festivala pričakujete še več? Niti ne. Kdo: najprej zmagovalci, jasno. Glavno nagrado, vodomca, je dobil grški film Podočnik, filma Na morje in Potovanje vetra pa sta se žiriji tako prikupila, da sta si prislužila posebno omembo. Občinstvu je bil najbolj všeč srbski Technotise: Edit in jaz, ki bo za nagrado odkupljen za predvajanje v kinu. Pri kratkih filmih je slavil nizozemski Vožnja s kolesom, žirija filmskih kritikov pa se je zaljubila v britansko dramo Neljubljena.
Najboljše na festivalu: filmi. To se sicer od festivalov pričakuje, a ne vedno uresniči, zato je toliko lepše, kadar so nam filmi všeč. In letos so nam bili. O tem so pričale tudi polne dvorane, pa zadovoljni obrazi (in včasih spontani aplavzi) občinstva.
Posebna omemba žirije: festival so tudi ljudje in posebno pohvalo si zaslužijo ljudje za pultom v preddverju Cankarjevega doma, ki so pokazali neusahljivo zalogo prijaznosti in ustrežljivosti.
Kaj nas je motilo: zamujanje. Že spet. V dvorane so večinoma začeli spuščati prepozno, zato se filmi niso začenjali pravočasno. Precej gledalcev, pa ne samo novinarji, si je ogledalo več kot en film na večer, v dvoranah na različnih koncih mesta, pa se je včasih zaradi povsem nepotrebnih zamud skrbno sestavljen urnik potem podrl. Bi jih ubilo, če bi dvorane odprli pet, deset minut prej in začeli ob napovedani uri? Filmi niso bili tako tesno eden za drugim, da se to ne bi dalo. In zakaj, zakaj po začetku projekcije niso prepovedali vstopa v dvorano? Zamudniki so s plašči in telefoni v temi opletali včasih še tudi petnajst minut po začetku filma. Včasih je treba preprosto reči, če nisi sposoben zadeti začetka, ostani zunaj.
Kaj se ni spremenilo: študentarija se še vedno premalo umiva. Ne mislimo vseh, se razume, ampak že en tak blagodišeč v bližini je dovolj, da bi najraje pobegnil iz dvorane.