Naš sogovornik preprosto ni mogel drugače, kot da postane duhovnik. Njegovi starši so v Slovenskih Konjicah dobili stanovanje v župnišču, za katero so skrbeli. Mali Janez, v družini je bilo sedem otrok, je od malega vlekel za vrv cerkvenega zvona, sodeloval pri obredih, bil vsak dan pri maši. Bog ga je izbral za svojega.
Dobil je sicer še eno ponudbo, povezano z uniformo, a vsekakor manj poduhovljeno. Med služenjem vojaškega roka v Nišu se je poveljujočemu častniku s svojo avtoriteto tako prikupil, da mu je obljubil eksistenco, študij in čin majorja v pičlih štirih letih. Ampak Janeza od služenja bogu ni moglo odvrniti nič več.
S skušnjavami se ne ukvarja
Duhovništvo sicer ni tradicija njegove družine, tudi eden izmed bratov, ki je že bil posvečen, se je pozneje odločil za drugačno življenje. Skušnjava po zakonu in družini je bila močnejša. Janez ni zato prav nič jezen na brata. Tako kot je skrivnost, zakaj se kdo poda na duhovniško pot, je skrivnost tudi, zakaj se od nje pozneje odvrne, pravi. Brat je dober mož in oče. Janez Furman pa v tovrstni skušnjavi ni bil nikoli. Saj so bila kdaj kakšna čustva, pripoveduje prostodušno, a nikoli ni bilo navezanosti, zaradi katere bi želel spremeniti življenje. Da te nazadnje ves čas nekdo gnjavi, ne, to tako ali tako ni zanj. Bolj ko ga poslušate, bolj se zavedate njegove želje po svobodi. Pa naj se to komu zdi še tako v protislovju z njegovo dosmrtno zaobljubo Bogu.
Skušnjavam se je mogoče izogniti tudi tako, da o njih ne razmišljate in se z njimi preprosto ne ukvarjate. Tako kot se on ne. Ima dovolj drugega dela. Rad gre na kakšno romarsko pot, pa na krajše potepanje, na primer v Zagreb, pogledat katedralo in pobrskat po knjigarnah. Tudi letos pred božičem bo šel. Zato ker je tam dobra scena, zanimivo mesto.
»Sem bolj individualistične sorte,« pravi duhovnik, ki sicer slovi po svoji družabnosti in znanstvih iz vseh mogočih krogov. Avto mu daje svobodo, z njim je šel tudi v romarski Santiago de Compostela. Tam je v slovenščini maševal pred deset tisoč ljudmi. Pri sporazumevanju s Španci mu je pomagala latinščina. Francoze na Montserratu je spravil v krohot, ko jim ni znal drugače povedati, da je duhovnik, pa jim je rekel, da je don Camillo, župnik, ki ga je uprizarjal sloviti francoski komik Fernandel. Humor, ob njem pa še velika odprtost do ljudi Janezu Furmanu zelo pomagata.
Več v Jani št. 48, izid 30. 11. 2010
