Živimo prehitro. »To, kar se dogaja danes, ni ničemur podobno – nenehno hitenje in pehanje za denarjem ter drugimi dobrinami je preseglo vse meje. Ljudje nimajo več časa niti zase, kaj šele za prijatelje, znance, sosede, zmanjkuje jim ga tudi za otroke. Včasih se je družina zvečer zbrala skupaj, malo smo poklepetali, kakšno zapeli in se dogovorili, kaj bomo počeli naslednji dan. V dobi sodobne tehnologije pa večina raje visi za računalnikom, pred televizorjem ali se v nedogled pogovarja po telefonu,« pravi Darinka, ki ji je družabnost od nekdaj veliko pomenila in se še danes razveseli vsakega obiska ter prijetnega klepeta.
Otroci nimajo nobenega reda. »Ta nori svet se začenja že pri otrocih – ves dan so zasedeni in letajo od enega krožka do drugega, starši pa od njih zahtevajo skoraj nemogoče: najboljše ocene v šoli, da se ukvarjajo z različnimi športi, glasbo, po možnosti obiskujejo še tečaj tujega jezika in še in še. Po drugi strani nimajo nobene avtoritete. Svet se je obrnil na glavo, saj sedaj otroci staršem diktirajo življenje in se vse vrti okoli njih. Bog ne daj, da ne bi kateri dobil najnovejše igrače, ki potem tako kot kup drugih sameva v kotu, čez čas pa pristane na podstrešju ali v smetnjaku. Včasih smo starše opazovali s strahospoštovanjem, in prav je bilo tako. Kar so starši rekli, je držalo in niti pomisliti si nismo upali, da bi se jim postavili po robu. Da ne govorim, kako smo se bali učiteljev in župnika, danes pa se dogaja, da jih otroci kličejo po imenu, jih tikajo, njihovi starši pa z njimi celo prijateljujejo in hodijo na piknike, kar se mi zdi nedopustno,« se nad današnjimi čudnimi navadami huduje stoletnica, ki ima stroga merila. Učiteljici sta bili tudi njena mama in hči Cilka.
Premalo kulture. Kritična je tudi do mladine, meni, da preveč pozornosti namenja športu, premalo pa kulturi. »Včasih so se mladi zbrali skupaj in zapeli, prebrali kakšno knjigo, ki pa jim danes ne pomeni več veliko. Srce me boli, kadar izvem, da ljudje knjige, ki so malo starejšega datuma, mečejo stran. Številni Bovčani jih zato raje prinašajo meni. Moja zbirka tako šteje že več kot tisoč knjig,« pove in jih ponosno tudi pokaže ter doda, da je bilo včasih priti do prave slovenske knjige luksuz.
»Tudi mi smo bili mladi in počeli marsikaj, sama sem tudi smučala, a za to nisem trošila denarja za žičnice kot danes, ampak smo se peš povzpeli na bližnje vzpetine in pri tem neverjetno uživali. Tudi ponočevali nismo tako, kot to počno danes, saj se odpravijo ven, ko gredo običajni ljudje spat, domov pa se vračajo, ko mnogi že vstajajo. Neprevidni in agresivni so tudi na cesti, kjer je veliko prometnih nesreč, kar pa me niti ne čudi, saj se jim neprestano nekam mudi,« se huduje, vedoč, kako previden moraš biti na cesti – sama je vozniški izpit kot prva Slovenka opravila daljnega leta 1931.
Tekst: CARMEN LEBAN
Foto: IZTOK DIMIC
Več v Jani št. 13, 29. 3. 2011
