»Pravice preurejamo – za nekatere se bodo zmanjšale, za druge povečale. Pomoč morajo dobiti tisti, ki jo resnično potrebujejo,« je julija lani povedal minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik. Ne vemo, ali je ob tem držal figo v žepu. Tistim, ki se pozorno poglabljajo v te težko razumljive vrstice zakonodaje, še zlasti če se dotikajo njihovega življenja oziroma življenja njihovih najdražjih, se namreč zdi, da jo je. Sumijo, da jih poskuša država čez težko obvladljive vrtince nove zakonodaje žejne prepeljati čez vodo in se okoristiti. Najtežje od vsega pa je sprejeti to, da država ponižuje tiste, ki bi jih morala ščititi.
V tem članku se lotevamo dejstva, da ljudje z motnjami v duševnem razvoju izgubljajo status invalida. Že sprejeti zakon o socialno varstvenih prejemkih jim je ta status, ki so si ga pridobili leta 1983, vzel. Po tem zakonu namreč niso več invalidi, ampak za delo nezmožni prejemniki socialne pomoči. Lahko bi rekli – še en dokaz, da socialna država umira!
Mag. Dragica Kraljič, ravnateljica enega od ljubljanskih vrtcev, defektologinja z ogromno izkušnjami, in to tako poklicnimi kot materinskimi, je, ogorčena nad zakonom o socialno varstvenih prejemkih, poslala medijem pismo, polno jeze in bolečine, naslovljeno na državo Slovenijo, ki je stara toliko kot njen sin – fant, ki je zaradi Downovega sindroma duševno prizadet, saj je njegov intelektualni razvoj na ravni štiriletnega otroka. V pismu prav nič ne skriva svoje želje po tem, da bi tej državi primazala kakšno vzgojno klofuto.
Klofuta brezdušni državi!
»Draga moja država! Če povem takoj, da se moje misli nanašajo na otroke s posebnimi potrebami, te prosim, da ne zavijaš z očmi. Ne poznaš me, poznaš pa evre, ki mi jih že 31 let pridno kasiraš. Saj ti ne oponašam. Samo spomnila bi te rada. Da jaz opravljam svojo dolžnost, ki si mi jo naložila, ti pa mi vsake toliko časa eno primažeš!
Nikoli nisem čakala na to, kaj mi boš dala. Študirala sem ob delu in študij plačala, da imam zdaj solidno izobrazbo in plačo, ti pa si mesečno nakazuješ kar nekaj moje plače. Poskušala sem te razumeti. In potrpeti. In če bi šlo samo zame, bi še naprej. Zdaj pa si se lotila mojega otroka, ki je otrok s posebnimi potrebami, torej duševno prizadet, da boš bolje razumela. Zdaj te imam pa zadosti!
Več v Jani št. 13, 29.3.2011
