Dogovorili sva se, da se dobiva v ljubljanskem parku Tivoli. Pritekla je kot srnica, dobre volje, vitka, lepa in urejena. Petra je zelo prijetna sogovornica, njene izjave pa so polne modrosti. V njej ni niti kančka zvezdništva, vzvišenosti in samozaljubljenosti. Najbolj zanimivo pa je to, kako zna uživati v drobnih stvareh, tistih, ki se zdijo ljudem povsem samoumevne, zanjo pa so pravo razkošje. Pravzaprav se zdi, da jih ta 31-letna ženska šele zdaj odkriva – lep dan, dobro kavo, park v cvetju in to, da ima končno na voljo trenutek brez obveznosti in čas za sproščen klepet. Ko smo jo razglasili za Slovenko leta, ni bilo časa za pogovor, saj smo ves čas šteli minute. Odkar se je odrekla tekmovalnemu teku na smučeh, se je začelo vse spreminjati. Počasi, a zagotovo.
Ko se je najboljša slovenska tekačica na smučeh in ena najboljših na svetu odločila, da ne bo več tekmovala, ji je to dalo nova krila. Odrešena je zahtev po superiornosti in doseganju vrhov v enem od telesno najzahtevnejših športov. Konec športne kariere jo je odrešil težkega bremena, s tem pa se je pokazal prostor za njene druge sposobnosti. Pred ljudmi smo jo skrili v enega od kotičkov Tivolskega gradu, jaz pa sem jo opazovala, ko je uživala v ličenju ter sproščeno in veselo klepetala, in to prav po žensko. Takoj nato se je hitro prelevila v žensko, ki zna pozirati. Celo pri tem vedno pokaže disciplino in skoncentriranost, svoji najpomembnejši lastnosti. Najprijetneje pa postane, ko končno steče pogovor, saj Petra takrat jasno pokaže, da je vsaka njena življenjska poteza dobro premišljena, da v urah in urah treniranja po belih stezah ni prazno gledala v tla, temveč je prodirala v globine lastnega bitja in s tem izoblikovala tudi svoj pogled na svet.
Odločila se je, da bo kariero končala, ko bo na vrhuncu. Storila je tisto, česar so sposobni samo posamezniki, ki so v resnici močni in modri. In začela je življenje običajne smrtnice. V tem nepopisno uživa.
Kako ste?
Fantastično!
Zakaj?
Počutim se svobodnejša kot kadarkoli prej.
Kako se telo odziva na to, da ste opustili tekmovalni šport? Se tega zaveda ali misli, da gre za običajno počivanje po tekmovalni sezoni?
Mislim, da še ne ve. To vidim po tem, da imam enako potrebo po hrani, kot sem jo imela med tekmovanji. Če bi telo vedelo, kaj se je zgodilo, ne bi potrebovalo toliko hrane. Postava se mi za zdaj še nič ne spreminja, mišice so v enakem stanju, kot so bile. Je pa res, da ogromno spim. Ves čas sem tako zelo utrujena. Tudi to, da trenutno nimam kakšne posebne želje po druženju in pogovorih z ljudmi, priča o tem, da sem utrujena in da je bilo vsega skupaj preveč.
Glava pa zagotovo ve, da ste nehali?
Glava ve. Ker je osvobojena pritiskov, ki sem jih čutila nad seboj. Vedno je bilo: moraš to, moraš ono ... Zdaj tega ni več. Tako je bilo iz dneva v dan, in to leta in leta. Tudi to, da nisem nič več za nekaj tako zelo odgovorna, me osvobaja. Prej sem bila ves čas odgovorna za rezultate. In to vsem. Morala sem izpolniti tudi pričakovanja drugih, kar je zelo obremenjujoče.
Za odločitev, da prekineš kariero, ko si na vrhuncu, so najbrž potrebne močna volja in v glavi jasne misli. Ni preprosto odnehati?
Kje neki. Zelo zelo težko je odnehati, ko je človek na vrhuncu. Tega ne zmore vsak. Samo poglejte, koliko je tistih, ki odnehajo na vrhuncu, pa ne mislim samo v športu, temveč nasploh, na vseh področjih. Ko si na vrhuncu, si preskrbljen, tudi finančno, takrat se ti odpirajo nove možnosti za zaslužek ... Biti moraš dovolj samokritičen, da se takrat, ko vidiš, da so se začele stvari samo še ponavljati, zaveš, da je dovolj. Tudi če zmaguješ. Prepusti prostor nekomu drugemu, ki bo morda dosegel še več. Rada bi, da bi to dojeli tudi ljudje v politiki, v gospodarstvu, kjerkoli.
Za takšno odločitev potrebuješ modrost. Zdravo pamet.
Prej bi rekla, da ne smeš biti egocentričen. Da ne obstaja samo jaz, jaz, jaz. Morda napoči čas, ko moraš sebe postaviti v drugi plan. Malo je treba razmišljati o življenju pa tudi o tem, kako poteka evolucija v naravi in dobro postavljeni družbi. Pride čas, ko je treba reči, o. k., grem. Lahko rečem, da se je na to mojo odločitev tri četrtine ljudi odzvalo z vprašanjem, zakaj grem zdaj, ko lahko največ zaslužim. To je res, a ljudje očitno ne dojamejo tega, da ni vse v denarju in da denar ne bi smel biti vodilo. V naši družbi je denar vodilo vsega. Če sem dala s to svojo odločitvijo komu misliti, je že to dovolj.
Kaj pa občutek obžalovanja? Se kdaj pojavi – vsaj za trenutek?
Jaz sem sebe izživela. Tekmovalno sem se tako izživela, da resnično nimam več velikih tekmovalnih ambicij. Pet medalj več ne bi ničesar spremenilo. Zdaj je treba začeti drugo življenje.
Več v Jani št. 16, 19.4.2011
