Kadar se Slovenci vračajo s svojih romanj po Bosni, običajno na veliko govorijo o tem, kako dobro so jedli. Bosanci, ki živimo v Sloveniji, to vemo, zato je ena od možnosti, kako bi lahko odprli vrata za dialog, ki bi prispeval k reševanju problemov v naši nekdanji skupni državi, zagotovo tudi druženje okoli bogato obložene mize. In če je res, da ima vsak Slovenec (vsaj enega) »svojega« Bosanca, lahko sklepamo, da je na sončni strani Alp dobro znano, da ponuja bosanska tradicionalna kuhinja veliko več kot zgolj burek in čevapčiče ter da številne med nami zelo zanima, kako se vse te dobrote pripravljajo.
Na območju Bosne in Hercegovine se v kulinariki čuti vpliv vzhoda in predvsem Turčije, a je, tako v islamski veri, milejši, blag in umirjen, kar je sicer značilno za bosanski značaj. V tradicionalni bosanski kuhinji uporabljajo zelo malo začimb, veliko manj kot v turški, in jedem ne dodajajo omak, temveč so sokove zelenjave in drugih sestavin, ki se dolgo kuhajo na šibkem ognju ... Običaji kuhanja in uživanja hrane se vztrajno upirajo zahtevam sodobnega sveta po hitenju ter hitri hrani. Kuhajo počasi, poleg tega pa še vedno velja sveto pravilo, da se ljudje, ko sedejo za mizo, umirijo, si vzamejo čas za uživanje hrane, jedo s spoštovanjem – tako do radodarnosti boga kot do tistega, ki ga gostijo. In da za mizo steče pogovor, prijazen, vesel, a ne preglasen.
Ni vsaka pita burek!
Počasi in postopoma je zorela ideja o knjigi. Praktičen del se je pozneje uresničil precej hitreje. Ela Porić, Sadika Grabus, Esma Hasanić in Elvira Alagić – gonilna četverica pri ustvarjanju knjige – so se pogosto sestajale in ob pomoči petnajstih kuharic pripravile vsebino. Skupaj so popile veliko skodelic kave in vsako jed, ki so jo pripravile, da bi jo vključile v knjigo, tudi skupaj pojedle. »Celo pito, ki krasi naslovnico knjige, smo pojedle,« so povedale v smehu, ko smo prijetno kramljale v stanovanju Sadeta Avdić, ki je verjetno najboljša kuharica med slovenskimi Bosankami, vsekakor pa najbolj prizadevna in marljiva. Vse so članice ženskega društva Zem zem, ki se imenuje po neusahljivem izviru vode v Meki ter simbolizira neusahljivost ženske in materinske požrtvovalnosti.
Več v Jani št. 20, 17.5.2011
Gonilna sila društva Zem zem in idejne vodje rojevanja knjige: Elvira Alagić, Esma Hasanić, Sadika Grabus, Ela Porić in Sadeta Avdić.
Baklava in hurmašice
Brez kave ni prijetnega druženja.
Tarhana čorba.
Pito lahko oblikujemo na več različnih načinov:
Zložena čez pekač se imenuje polagana pita, nastane z zlaganjem jufk druge na drugo čez ves namaščen pekač.
