Štirje otroci, stari od tri do trinajst let, ne vedo, kako je iti na zimske počitnice s starši, ne vedo, kako je živeti v razkošju. Zelo dobro pa vedo, kako je živeti skromno, v ljubezni in skupaj preživljati prosti čas.  Stisko včasih težko prenašajo, posebno mlajša dva,  predšolska. Težko jima je razložiti pomanjkanje.
Družina že od vsega začetka živi v hudi stiski, čeprav delata oba starša. Morali bi živeti bolje: oče je bil redno zaposlen do konca leta, potem pa so ga zaradi gospodarske krize odpustili in po dveh mesecih spet sprejeli za določen čas. Zaposlen bo samo še mesec dni, pogodbo pa mu bodo podaljševali glede na potrebe podjetja, v katerem dela. Mlada, tridesetletna mamica dela kot čistilka po štiri ure na dan, za kar dobiva okoli tristo evrov na mesec. Z moževimi dohodki prineseta vsak mesec domov malo več kot osemsto evrov. Seveda dobiva družina tudi otroški dodatek, a za šest lačnih članov, za položnice, šolske potrebščine – preprosto ne zadošča. Družini z oblačili pomagajo tudi sokrajani, kar je čudovito, saj še vedno preveč oblačil in obutve konča na smetišču, pri čemer so mnoge slovenske družine res v hudi stiski.
Na Rdečem križu pravijo, da je družina tiha, da ne tarna in ne prosi pomoči; da pa dobiva pomoč v hrani in higienskih potrebščinah. Tudi v šoli vedo, da jim ne gre najbolje, da se izredno težko preživljajo, zato jim pomagajo tudi tako, da so otroci lahko obiskali šolo v naravi, a sta nekaj malega morala dodati tudi starša. Šolska svetovalna delavka je povedala, da je družina zelo skromna. Za vsako pomoč je zelo hvaležna – ne le šoli in RK, neizmerno vesela je tudi pomoči starih staršev (oziroma tete in njenega moža). Mlado mamico je njena mati že kot otroka zapustila, pa jo je vzgajala teta: pri starih starših, kot jih kličejo, živi šestčlanska družina v skupnem gospodinjstvu tudi danes. Teta in njen mož ji torej še danes nadomeščata starše, a mlada družina se boji, kako bodo živeli, ko starih staršev in tudi njune skromne pokojnine, s katero pomagata šestčlanski družini, ne bo več.
Oče in mati štirih otrok sta zelo skrbna, tudi pri plačilu obveznosti: denar, ki ga imata na razpolago, najprej porabita za poplačilo položnic in obveznosti ter šele nato za preostale potrebe. Od pristojnih inštitucij bi seveda lahko dobili več pomoči, a: »Nerodno mi je tarnati in prositi za pomoč, to je prvi razlog,« pove mamica. Drugi razlog, da ne prosijo, pa je: »Dovolj imamo ljubezni, otroke učiva živeti skromno, pa tega, da je pomembno, da se imamo radi. Želela sva si veliko otrok in tega, da se razumejo med seboj – to je najpomembneje! Tudi če ne morejo dobiti vsega, kar si želijo, se da preživeti – da se le imamo radi!«

Več v Jani št. 20

Tekst: MIŠA ČERMAK