Primož in njegova mama Darja ne bosta nikoli pozabila tistega dne pred devetnajstimi leti, ko se je Primož hudo poškodoval. Med razposajeno igro s prijatelji je tako nesrečno skočil na glavo v reko Hudinjo, da sta se mu zdrobili četrto in peto vretence, zaradi česar mu je od vratu navzdol ohromelo telo. »Nenadoma mi je škrtnilo v vratu in potem nisem čutil nobene bolečine več. Voda me je potegnila na dno in pred očmi se mi je v trenutku zavrtel film življenja. Skoraj gotovo bi se utopil, če me ne bi prijatelj zadnji trenutek potegnil na površje,« se spominja. Nemudoma so ga prepeljali v celjsko bolnišnico in tam so postavili diagnozo, da bo ostal paraliziran od vratu navzdol. Fantu, ki je bil še dan pred tem poln načrtov in na pragu najstniških dogodivščin, niti osmega razreda še ni končal, se je svet postavil na glavo.
Leto in pol v bolnišnicah. Ker na začetku ni mogel sam niti dihati, so mu vstavili v grlo tubus, vendar pa ga zaradi nevarnosti poškodbe glasilk tam ni smel imeti predolgo, zato so mu cevke za dihanje z rezom na vratu vstavili naravnost v sapnik. A ker se mu je vnel sapnik, je moral na operacijo v Klinični center. Še prej je njegova mama že drugič trepetala za njegovo življenje, saj se mu je zaradi vseh teh težav že v celjski bolnišnici ustavilo srce in so ga morali oživljati. Na torakalni kirurgiji mu je zdaj že pokojni profesor Orel z operacijo rešil eno glasilko, da danes sploh lahko govori. Da si ne bi potrgal šivov na sapniku, so mu brado pritrdili na prsi, da bi čim bolj miroval. Zaradi dolgotrajnega mirovanja in ležanja je dobil hude preležanine. »Veliko jih je bilo – na obeh kolkih so bile rane do kosti, trtica se mi je videla … Zato sem moral biti potem še devet mesecev na plastični kirurgiji,« razlaga, kako se mu je stanje slabšalo iz dneva v dan. »Dokler nisem sprejel tega, da bom na invalidskem vozičku in da se je moje življenje pač spremenilo, nisem sodeloval pri zdravljenju. Hotel sem umreti, da bi se rešil vseh muk, in bil sem jezen na ves svet, ker se mi je to zgodilo. Nesramen sem bil do mame in drugih, nisem hotel jesti, samo da bi prej umrl,« se spominja. Njegova mama potrdi, da so bili to res težki časi za vse, še posebej zanjo. »Lahko bi napisala knjigo o vsem, kar sem doživljala,« pravi in dodaja, da je vseskozi pisala dnevnik, da se je malce razbremenila. Sodu je izbilo dno, ko si je Primož nekega mrzlega zimskega dne zaželel hamburger. »V salonarjih sem šla v mesto in za avtobus potrošila skorajda zadnji denar, da sem mu prinesla hamburger,« se spominja njegova mama, ki mu je vseskozi stala ob strani in bi mu izpolnila vsako željo, samo da bi mu bilo bolje. »A ko mi ga je prinesla, sem rekel, da tega ne bom žrl,« odkrito prizna Primož. »In potem mi je mama, ki sicer ni nikoli dvignila roke nad nikomer, eno primazala. Zaušnica me je streznila in spoznal sem, kako mi ona, kot tudi boter in botra, ves čas nesebično stoji ob strani in da tako ne more iti naprej. Takrat sem se odločil živeti. Čeprav so mi potem še dvakrat rekli, da bom umrl, sem še vedno tukaj.« Začel je jesti in sodelovati pri zdravljenju. Stanje se mu je začelo vidno izboljševati in kmalu je bil pripravljen za naslednji korak v rehabilitacijskem centru v Soči. Tam je ostal skoraj eno leto. Z vztrajnostjo in vajami je začel premikati roke (prsti so ostali negibni) in se nekako naučil jesti, si umiti obraz, zobe, skratka živeti na invalidskem vozičku. V bolnišnici je z odliko končal osmi razred, v zavodu za invalidno mladino v Kamniku pa se je usposobil za upravnega tehnika.

Podatki za pomoč Primožu:
Borovnik Primož
Parecag 126
6333 SEČOVLJE
TRR: SI56 1010 0000 3986 986