Znanec, ki je želel, da se dobiva tu, je rekel, to je noro, pa nisem čisto razumela. In je razložil, da se gostilnica tako imenuje. »Prijazni so, odlično kuhajo, imajo nizke cene, človek lahko pokliče in pove, kaj želi jesti, pa to skuhajo, prilagodijo se tudi veganom in vegetarijancem …« Ja, pa ja, v centru Ljubljane pa nizke cene in prijaznost?! A sem se uštela: med pogovorom je natakar ves čas prinašal in odnašal vodo (da se ne bi segrela), praznil pepelnik z enim ogorkom, pozdravljal znance in neznance, usmerjal turiste, stregel z nasmehom, z vsem je kazal, da mu je delo v užitek. Čudno, sem si mislila, to gotovo ni zastonj; cena za prijaznost se gotovo skriva v ceniku. »Kje pa,« je odmahnil znanec, »tako poceni in dobro je zaradi fantov!«
Bernard je kuhal tudi za Depeche Mode. Fantov?! No ja, lastnikov, kuharja Bernarda in natakarja Davorja. Spoznala sta se v hotelu v Domžalah, kjer sta delala. »Začela sva se pogovarjati, saj je kazalo, da v službi ne bo več šlo – preveč so hoteli dobiti iz male kuhinje,« sta družno razlagala, Bernard pa je povedal, da se mu je s poklicem kuharja izpolnila otroška želja. »Nikoli nisi lačen, zaslužiš in na toplem si.« Izkušnje je nabiral po vsej Sloveniji in na Irskem (kuhal je tudi za znamenito glasbeno skupino Depeche Mode). »Zaradi družine in majhnih otrok ni bilo možno delati v tujini; pred tremi leti sem se vrnil. Zanimajo me stare ljubljanske gostilne, rad imam zgodovino in zelenjavo,« se je smejal. Ob tem piše poezijo, fotografira in potuje. Nenavaden kuhar z bogatimi izkušnjami. »Kuham, kar znam, a bistveno je, da mešam okuse po svoje: kadar dobim okus, naredim. Ni mi treba poizkusiti hrane, da bi vedel, kaj sodi skupaj – okus čutim z brbončicami: če rečem višnja, mi usta povleče skupaj.« Med našim pogovorom so gostje kar sproti komentirali odlično hrano.
Davor, barman s slogom.  Davor je kimal in povedal, da se v lokalu, v katerem vse teče kot namazano, čudovito ujameta. Po končani srednji zdravstveni šoli je odšel od doma, vleklo ga je na morje. »Vpisal sem se na prometno fakulteto (čaka ga le še diploma!), padel v Portorož in spoznal ljudi, ki se pri nas ukvarjajo s ponudbo  dobrih pijač.« Precej mesecev se je veliko ur na dan učil barmanstva, treniral, tri leta delal na ladji, prišel na dopust, doživel prometno nesrečo – in ostal dve leti na berglah! »Odtlej praznujem rojstni dan dvakrat na leto. Spoznal sem, da moram nekaj v življenju spremeniti.« Posledice nesreče občuti še danes, sploh ker je delo natakarja zaradi celodnevnega stanja naporno. A ne tarna, čeprav prizna, da je včasih težko.
Povej, kaj bi jedel! Davor in Bernard sta se, kako preprosto, dogovorila, da naredita nekaj svojega. »V to sva bila prisiljena, ker nama niso  plačali za delo, tako da je bila odločitev lažja.« Vedela sta, kaj želita: gostilnico, v kateri bodo ljudje zadovoljni z naravno hrano brez dodatkov, postrežbo in nizkimi cenami. Mariborčan in Ljubljančan sta se sredi lanskega decembra lotila dela in letos aprila odprla lokal. »Vse sva delala sama in  s pomočjo prijateljev ter sorodnikov.«

Več v Jani št. 28

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: JAKA KOREN