Le kdo ne pozna Gregorčičeve pesmi Soči, v kateri pesnik z neverjetnim žarom opisuje to krasno hčer planin, ki s svojo nenehno spreminjajočo se smaragdno barvo očara vsakogar. Že takrat je ljudem ob reki napovedal burno prihodnost  in ti se morajo več kot 90 let po koncu prve svetovne vojne očitno še vedno boriti za svoj obstoj. Nekdaj so jih ogrožali tujci, danes jim želijo energetski lobiji vzeti največji ponos – reko Sočo.
Soška dolina je fenomen v svetovnem merilu, saj pokrajino s fascinantno reko uvrščajo med deset najboljših z divjimi vodami na svetu, v Evropi pa je na prvem oziroma drugem mestu. Vsako leto se za počitnikovanje v dolini Soče odloča več turistov. Narava je neokrnjena in prvinska, ponuja doživetja, o katerih marsikje na svetu lahko le sanjajo. A na Sočo in prekrasno dolino niso ponosni le domačini, temveč tudi številni obiskovalci iz vse Slovenije, ki so jo vzeli za svojo in ji že leta ostajajo zvesti.
Sočo si lastijo tujci, po novem pa še energetski lobiji. Ljudje na tem skrajno zahodnem koščku države so navajeni boja za obstoj. Vojne, potresi, plazovi, naravne ujme … Številne je to odgnalo daleč stran, v velika mesta, tam so si poiskali delo in možnosti za preživetje, na demografsko močno ogroženem območju jih vztraja le še peščica. Potem ko sta konec minulega tisočletja dolino prizadela dva katastrofalna potresa in porušila veliko domov, so si ljudje nekako le opomogli. Ob pomoči države in s krediti, ki jih odplačujejo še danes, je marsikdo v svoji hiši uredil tudi apartma ali dva. Vsi ti ljudje, ki so polni upanja na boljše čase, se danes sprašujejo, kaj bo, če bo na Soči zrasel megalomanski jez, če bodo izginile brzice, ki privabljajo ljubitelje vodnih športov iz vsega sveta.

Več v Jani št. 31, ki bo predvidoma izšla z dvodnevno zamudo v četrtek 4. avgusta.