Navdušenje in veselje se iskri v njenih očeh, za katerimi se še vedno skriva tista skromna deklica, ki je z glasom pred leti prvič očarala Slovence. Le da je ta deklica danes na odru precej bolj sproščena in samozavestna, kot je bila nekoč. »V mlajših letih se na odru nisem nikoli tako svobodno počutila, kot se danes. Včeraj sem se v Kranju kar sezula, vseeno mi je bilo, če sem bila mokra, bilo je namreč zelo zelo vroče. Kadar pojem, in moram priznati, da danes pojem bolje kot sploh kdaj, ves svet izgine, ni mi pomembno, kakšna sem videti. Po navadi se sekiram po tem, ko pridem z odra, haha. Sicer pa sem se te sproščenosti navadila v Nemčiji, kjer sem živela pet let in sem morala na sceni začeti znova ne glede na to, da je moj mož Steve (Klink op. a.) tam poznan umetnik,« pravi. Ponovnega vzpona je vesela toliko bolj, ker se dobro zaveda, kako kruta je glasbena scena, ki dostikrat bolj kot kakovost na žalost ceni zunanji blišč in mladost. »Zdi se mi, da so pevke po 40. letu hitro postavljene na stranski tir. Ko sem sama kot mladič prišla na sceno in so bili ljudje lačni novih glasov, se je hitro zgodilo, da so odstavili starejše pevke. To je lahko hud udarec, kar sem občutila tudi sama, ko sem se pred sedmimi leti vrnila v Slovenijo. Če ne bi imela tako super moža, ne vem, kako bi bila zdržala.«
Duša bi, a telo ne da. Čeprav je v duši neizmerno mladostna, opaža, da se leta na telesu kljub vsemu poznajo. »V mislih bi še vedno lahko potovala na različne konce sveta, vendar se zdaj veliko hitreje utrudim. Duša bi, a telo ne da, to res še kako drži! Čutim, da sem premlada, da bi bila stara, in prestara, da bi bila mlada. Toda poskušam se sprijazniti s tem, da ne bom vedno mlajša. Če imam dva koncerta drugega za drugim, potrebujem potem nekaj dni miru – tišino, samoto, moj gozd, da se obnovim. Takrat mi ni do telefonov, sem zelo občutljiva, vse me gane, preberem kakšno knjigo, se potopim v poezijo, le glasbe takrat ne morem slišati. Vse to zato, ker dam na odru vse od sebe.« Medtem se igra s svojimi štirimi mucami, kužkom, gre na sprehod v gozd, kaj skuha. Mož razume njeno potrebo po tišini. »Skupaj sva že devetnajst let in imava tako zelo lep odnos. Mislim, da tudi zato, ker sva ga že na začetku dobro zastavila. Vedno sva se o vsem pogovorila. Steve je bil na začetku izredno zadržan, jaz pa odprta. Veliko sva se naučila drug od drugega, on se je, recimo, odprtosti in sproščenosti, ve, da ne bo nič hudega, če na glas kaj pove, on je mene naučil diplomacije in upam, da nisem bila slaba učenka.« A ob njeni nalezljivi dobri volji, pozitivni naravnanosti in seveda sporočilih, ki jih podaja z glasbo, ljudje niti ne opazijo, da se je iz deklice prelevila v žensko v zrelih letih.

Več v Jani št. 35, 30.8.2011