Dr. Nassir Ghaemi je profesor psihiatrije na Univerzi Tufts in direktor programa Mood Disorder v Bostonu. Je strokovnjak za depresijo in bipolarno motnjo in pisec številnih knjig s tega področja. Zadnja je še posebno kontroverzna. V njej namreč dokazuje, da je malo norosti odličen recept za dobrega kriznega voditelja.
V krizi potrebujemo norce.
»Preden je Hitler vkorakal na Poljsko, je moral rešiti svoj problem obrnjenega dnevnega ritma,« piše v knjigi Ghaemi. »Njegov osebni zdravnik mu je namešal injekcije amfetamina. Čas političnega dopinga je bil rojen.« S tem korakom se je po Ghaemiju tehtnica Hitlerjeve ustvarjalno naravnane bipolarne motnje prevesila v s strupom gnano norost. »Do leta 1937 je Hitlerja manična depresivnost gnala vse višje po politični lestvici, saj je napajala njegovo karizmo, prodornost in politično ustvarjalnost. Po injekcijah poživil so se poslabšale manične in depresivne epizode, ki so njegove voditeljske sposobnosti okrnile do katastrofalnih posledic.«
Ghaemi trditve naslanja na lastnosti, ki jih duševne motnje naredijo močnejše. Tako je manija v močni povezavi z ustvarjalnostjo, depresija prinaša realističen pogled na situacijo, obe pa človeka naredita odpornega in vztrajnega. V knjigi obdela osem psiholoških profilov in z njimi oriše, kaj v norosti voditelja je privedlo do njegovih odločilnih političnih potez. »Sem najbolj nesrečen človek na svetu,« je leta 1841 zapisal Abraham Lincoln. Njegova depresivnost je vplivala na njegov realistični odnos do sveta, ki mu je pomagal sprejemati prave odločitve, je prepričan Ghaemi. Poleg realističnosti kot najpomembnejše vrline voditelja v krizi postavlja še kreativnost, empatijo in odpornost. Študije dokazujejo, da v vseh teh uravnovešeni ljudje zaostajajo za tistimi na tanki meji normalnosti ali malo čez. V svoji knjigi kot primere za te vrline proučuje med drugim Mahatmo Gandija, Martina Luthra Kinga, Winstona Churchilla, Roosevelta in Johna Kennedyja. »Duševno zdravi ljudje so preveč prepričani o sebi, preveč občutljivi, premalo navdihnjeni in premalo občutljivi za druge,« piše Ghaemi. »Normalnost je oblika nerealnosti.« Tu paralelo lahko vlečemo tudi s študijo fundacije Leadership Trust Foundation iz Anglije, ki je razkrila, da je kar 73 odstotkov izvršnih direktorjev odpuščenih zato, ker so »premehki« in ne dosegajo pričakovanih rezultatov.
Koliko so moteni evropski voditelji?
Kako dobro izbrani ali ne so torej v luči Ghaemijevih postavk evropski voditelji, ki odločajo o nas v teh kriznih časih? Zelo težko je reči. V nasprotju z ZDA Evropa namreč ne goji tradicije političnega psihološkega profiliranja in resnih študij evropskih političnih pomembnežev preprosto ni. To je z začudenjem ugotovil tudi Jurriaan Middelhoff z Univerze v Antwerpnu, ko se je lani lotil magistrskega dela na to temo. V njem je po ustaljenih metodah psihološkega profiliranja analiziral devet vidnih evropskih politikov in poskušal ugotoviti, kako uspešni pogajalci so. V EU, ki nima vrhovnega voditelja in kjer odloča veliko glasov, je namreč to odločujoča sposobnost. Med drugimi se je lotil osebnosti Angele Merkel, Nicolasa Sarkozyja, Silvia Berlusconija in Davida Camerona. Kako se nam torej piše pod njihovim vodstvom?
Silvio Berlusconi – podjetnik, neustavljiv ženskar in trikratni italijanski premier. Šarmanten, prepričljiv, aroganten in nevzgojen je eden najbolj kontroverznih italijanskih politikov v zgodovini. Je lastnik medijskega imperija, oglaševalskih agencij, živilskih podjetij, nogometnega kluba in še česa. Na vseh področjih svojega življenja je vpleten v škandale in sodne postopke. Glasno se pritožuje čez levičarske sodnike in novinarje, z Angelo Merkel se na uradnih srečanjih igra skrivalnice, predsednika Obamo je opisal kot lepo zagorelega. Nikoli se ne ugrizne v jezik, ne upošteva bontona in je poosebljen mačizem. Neitalijani težko razumemo, zakaj je vedno znova izvoljen, večina Italijanov pa bi raje dobila vabilo na katero od njegovih razvpitih zabav kot videla, da bi končno odgovarjal za katerega od svojih prekrškov. Psihološka analiza pokaže, da je Berlusconi odprta, dominantna in zastrašujoča osebnost. Tri lastnosti, ki druga drugo naredijo še močnejšo. Pri tem je rahlo nestabilen in neuravnovešen in zato nepredvidljiv. Njegov voditeljski stil je agresiven, ne prenese ugovora in zahteva spoštovanje. Berlusconi je močno prepričan o sebi, ambiciozen in tekmovalen. Je tudi neobčutljiv za druge in pogosto neprijeten. Njegova sla po nadzoru in neupogljivost sta dvorezen meč, saj lahko z njima doseže veliko – tako v pravi kot čisto zgrešeni smeri. Je namreč močno prepričljiv in zastrašujoč. V Evropi bo, v dobrem ali slabem, imel še veliko besed.
Angela Merkel – rodila se je luteranskemu pastorju in materi učiteljici. V otroštvu se je z družino preselila v Nemško demokratično republiko. To jo je močno zaznamovalo, saj je morala vse otroštvo in mladost skrivati misli za pravim obnašanjem in hladno masko na obrazu. Zato je ena tistih politikov, ki jih ne zna brati nihče in ki nikoli ne izbruhnejo v javnosti. Nemški kanclerji so vedno bili gonilna moč evropske integracije in reform, kar z Angelo Merkel na čelu ni nujno dobra stvar. Njen psihološki profil namreč kaže, da ne mara odprtih konfliktov in ne deluje dobro brez javne podpore. Te pa trde reforme zagotovo nimajo. Pri odnosu do evropske povezave tako niha med odločnostjo in dvomom, ki ji prinaša politične točke doma. Močna voditeljica, kot smo jo spoznali pred krizo, se tako umika ravno zdaj, ko je evropski duh na vrhu za obstoj EU še kako potreben. Njen profil kaže, da je vestna, ima močan občutek dolžnosti, se lahko prilagaja, je nekoliko vzvišena in zadržana. Taki ljudje so v psihologiji opisani kot negotovi, tesnobni, dolgočasni in hladni tipi. Nikakor ne nekdo, ki bi nas znal navdušiti in prepričati, da bo treba tvegati ali potrpeti. Lahko bi bila dobra posrednica med bolj vročekrvnimi glavami in tista, ki umirja napeto situacijo. Nekajkrat je že zavzela to vlogo. Ne bo pa tista, ki bi znala izpogajati svoje videnje in svoje rešitve.
David Cameron – britanski premier je sin premožnega borznega posrednika, za njim so srečno otroštvo in ugledne šole. To ga je preganjalo v zadnji volilni kampanji, ko so mu očitali, da ni v stiku s povprečnim človekom in njegovimi težavami. Njegovo odraščanje v udobju in privilegijih je iz njega naredilo človeka, kakršen je – samozavesten, ambiciozen in prepričan, da mu ne more spodleteti. Kljub vsemu njegov psihološki profil kaže veliko nezaupljivost do sveta, ki meji že na oviro. V drugih ozirih je Cameron uravnovešena osebnost, s poudarkom na dominantnosti, ambicioznosti in odprtosti. Ima vse značilnosti, ki jih ljudje pri politikih občudujemo, a ničesar čez mero, o kateri govori Ghaemi. Ker je predstavnik evroskeptikov, se pravi močno zadržan do velike moči institucij EU, bo v okviru povezave prej razdiralen kot kaj drugega. Še zlasti ker bi svoje nezaupanje do EU znal razviti v preganjavico.
Nicolas Sarkozy – kontroverzni desno-sredinski politik z grško-madžarskimi koreninami. Nanj je močno vplivala preteklost staršev, ki sta med vojno morala bežati vsak iz svoje domovine. Dvakrat ločen, tretjič poročen z razvpito Carlo Bruni, oče treh sinov in še enega otroka na poti. Psihološka analiza o njem pove, da je ambiciozen in izkoriščevalski, dominanten in nadzorovalen. Je tudi vesten in odgovoren, neustrašen, družaben in pustolovski. V izrazitosti svojih lastnosti je nekje med Cameronom in Berlusconijem. Njegov karakter je dobro viden v ambicioznih evropskih projektih, ki se jih loteva, in neizčrpni energiji, ki jo vanje vlaga. Rad prevzema vodstvo in reagira hitro. Vse to je bilo očitno pri oblikovanju ideje o Sredozemski uniji, pri pogajanjih o Južni Osetiji in njegovi angažiranosti pri potresu na Haitiju. To je tudi njegova slabost. Ker ima rad akcijo in hiter napredek, težko prenaša neskončne dogovore in birokracijo Evropske unije. Z Angelo Merkel tradicionalno dobro sodelujeta in skupnemu francosko-nemškemu stališču se le težko kdo postavi po robu. Zadnje čase pa ga vidimo v navezi tudi z Berlusconijem kot, na primer, pri vprašanju jedrske energije ali problemih z imigranti. Ker njegova dominantnost meji na problematičnost, bo šele čas pokazal, ali se bo znal ukloniti, kadar bo to treba.
Nekaj mejnih osebnosti Evropa torej premore, kombinacija vseh vodilnih karakterjev pa bi lahko bila oboje – zmagovita ali pa katastrofalna. Nihče pa seveda ne more z gotovostjo reči, da ima Ghaemi prav. Trditev, da je rahla blaznost pri voditelju vrlina, seveda sproža težka vprašanja in nihče se ob taki ideji ne počuti prav udobno z volilnim lističem v roki. Za čase pred nami nam polaga na dušo: »So trenutki, ko norost prinaša rezultate, normalnost pa je problem. V krizi je za nas bolje, da nas vodijo duševno bolni kot normalni ljudje.« Ima prav? Mogoče. Včasih.
