»Miši, da ostaja v hiši pesmi in ljubezni!« je pred slabima dvema desetletjema v mojo malo knjižico Pesmi štirih, ki je doživela toliko ponatisov, zapisal Tone Pavček. Prijatelji in pesniki Menart, Kovič in Zlobec so se nama smejali in se podpisali v knjižico. Bila sem ponosna: Tone Pavček mi je napisal, da so moji v besede zapisani srčni izlivi, pesmi! Tone Pavček, tisti, čigar ime je zapisano v več kot osemsto knjigah (pesmi, eseji, prevodi), ki se je posvetil novinarskemu, uredniškemu in kulturnemu delu, delal na televiziji, bil glavni urednik Cankarjeve založbe in prejel skoraj vse možne literarne nagrade, mi je takrat pogledal v oči, se gromko nasmejal moji vzhičenosti in zadregi ter rekel: »Deklič, piši!«
Verjela sem mu in mu verjamem: Maček na dopustu je izšel v letnici mojega rojstva, Juri Muri v Afriki, ki sem ga otroško ponavljala do onemoglosti, je buril mojo domišljijo in željo po pustolovščinah, njegove Besede za sladkosnede, Majhen dober dan, Majnice in majhnice in poslednja, namenjena malim in velikim otrokom, lani izšla Po morju plava kit, me spremljajo še danes. Na njegovih knjigah se na mojih knjižnih policah ne nabira prah, kajti v Toneta Pavčka, Tonina, kot so mu najbolj ljubkovalno rekli njegovi Istrani, v njegove pesmi, eseje, prevode, je ujeta mehkoba rodnih dolenjskih gričev (Dolenjske bližine in po sinovi smrti Dediščina) in tršatost Istre (soneti Same pesmi o ljubezni, Samo tu lahko živim), kjer je zadnjih šestinštirideset let preživljal večino časa. Ta nasprotja, mehkobo duše, klofute življenja in odločne pogumne korake, je znal živeti in ujeti v pesmi. Zato je dobil veliko nagrad, a verjamem, da so največ šteli stiski rok vseh, ki smo zaljubljeni v njegovo poezijo. Spomin  še preplavljajo besede, ki jih je izrekel ob svoji osemdesetletnici. »Vse moje življenje je stisnjeno v vitrine. A to je le papir – v knjigah, listinah. Jaz sem še cel tu!«
Bog ve, kaj ostane po človeku, mi je rekel ob zadnjem srečanju, ko sva se pogovarjala o minevanju. »Jaz na tisto potovanje še ne mislim iti! Ne ploskajte mi zdaj, potrpite, sem rekel zadnjič na proslavi svojega rojstnega dne, če boste doživeli, mi boste ploskali za mojih sto let! Natura mi je vgradila moč, hotenje, da sem, kilavo dete, preživel: da sem obstal in da rad živim in da vidim življenje v svetli podobi. Z vsakim stihom, ki ga napišem, sem bolj živ!«
Stihov ni več. Toneta Pavčka, tu in zdaj, ni več.
V hiši pesmi in ljubezni se je njegov mogočni, veseli glas razvezal v tišino. Bolečina je velika. Toda v njegovih pesmih, besedah in mislih še zveni on. Živ je kljub smrti, vedno bolj živ! In bo za vedno!

MIŠA ČERMAK, foto: MATEJA J. POTOČNIK