Sta glas razuma in srca, ki ga v teh časih močno potrebujemo. Prihodnje leto se bo izteklo dvajset let, pred katerimi sta zaključila sodelovanje in delo prvega slovenskega predsedstva ob rojstvu nove države – zdaj seveda vidita kje smo bili in kam gremo?
Kmecl: To predsedstvo je bilo vedno neke vrste pankrtsko dete, ker je obstajalo po stari jugoslovanski ustavi. Bučar nas kot prvi predsednik parlamenta ni nikoli priznal. Bom sicer čisto iskren: ko je kasneje kandidiral za predsednika države, sem ga volil, a takrat je pač tako gledal na nas, bil je prepričan, da predsedstva ne rabimo. Mogoče ga res nismo, a to je bil takrat organ, ki je lahko po svoje balansiral stvari, ker je bil do dveh petin Demosov (Oman in Plut), do treh petim smo bili pa najbrž neka leva politična provinienca. Dogovarjali smo se o vsem primerno, smiselno in sporazumevajoče, tudi Kučan je bil zadovoljen, da je imel neko ekipo. Ob neki obletnici Steklarne Hrastnik, na kateri je bil prisoten med občinstvom tudi tedanji predsednik vlade Peterle, sem rekel, da ne more biti dobro, da se različne ravni oblasti že sedaj polemično preklajo med seboj. Takrat je padlo po meni, nekaj malega celo v predsedstvu. V širšem državnem vodstvu je že prihajalo do prvih  razpok, in to v tisti ekipi, ki se je ob osamosvojitvi zdela skrajno kompaktna, enotna; zdelo se mi je škodljivo, ker se je marsikdaj iz aviona videlo, da gre za vse prej kot načelne stvari. Mislim, da je šla ta stvar potem naprej. S Cirilom sva šla, ko je rok trajanja tega predsedstva minil, ven iz politike in se nama s tem, hvala bogu, ni bilo treba več ukvarjati.
Kako je šlo naprej?
Kmecl: Stvari so šle naprej po tej poti, jaz pravim temu socialna in politična patologija: komaj smo nekaj dosegli, neko svojo državo, že jo navznoter rušimo. In poglejte, kje smo zdaj: po dvajsetih letih smo v nekem stanju, ki bi ga lahko imenovali na robu nekakšnega samouničevanja. Že takrat so po skupščini na primer začele krožiti govorice, da mi kot predsedstvo pripravljamo državni udar, popolnoma abotne, popolnoma, ampak vztrajne!
Že takrat?!
Kmecl: Ah, seveda! Naprej: Že z odločitvijo, da bomo imeli certifikate kot demokratično in enakopravno delitev dotedanjega skupnega premoženja, naj bi vsi Slovenci postali drobni kapitalisti. Nihče ni pomislil, da je resnično kapitalistično mislečih ljudi celo v kapitalističnem sistemu zelo malo: toda nekateri so zavohali priložnost, začeli to izkoriščati in grabiti in tam se je začela tajkunska zgodba. Spominjam se, da je Jože Mencinger kot podpredsednik vlade to takrat začutil in je izstopil iz vlade – od takrat naprej ga cenim!
Gospod Zlobec, ko ste odšli iz predsedstva, ste s svojim vzgledom pokazali, kakšna je prava, poštena, etična pot – odpovedali ste se plači, ki je bila in je tudi danes na voljo za tako visoko funkcijo tudi po prenehanju le-te. Zakaj?
Zlobec: Vedno trdim in ponavljam, da sem se znašel v politiki iz prepričanja, da ker smo se kot tako majhen narod oblikovali skozi besedo, jezik, literaturo, skozi intelektualni del narodove dejavnosti, nimaš pravice reči, da te ne zanima, če kdo iz nove države misli, da si potreben. Tisti trenutek smo se našli skupaj tisti, ki smo res mislili na narod, družbo in mlado državo, in tisti, ki so videli to odskočno desko. Vsi smo bili še čisti, niče še ni imel političnega kapitala. Nekateri so že pred prvim dnem začeli to unovčevati in se pripravljati. Mene je takrat motilo in me moti danes še bolj, nekako razmišljam, da je to nek tragičen gen slovenskega značaja, da se najlaže in najraje afirmiramo po negativni plati – ne s pozitivnostjo in iskanjem sogovornika,  da bi zaslutili ali našli pozitivno rešitev, ampak je vse, kar nisi ti in tvoji, negativno. To sem občutil na lastni koži kot največji pljunek v svojem življenju, to, da sem bil celo proglašen za izdajalca, ker sem bil nekdo drug in ne tisti, ki bi moral biti.
No, rekla bi, da ste izdajalec kapitalistične miselnosti!
Zlobec: Govorili so, da sem izdajalec prav v narodnem smislu, kar me je še posebej prizadelo. Zelo me skrbi tudi ta trenutek, da se še zmeraj slepimo, da je treba samo nekaj pogruntati, pa bo spet vse v redu steklo. Tudi če gledamo soočanja političnih kandidatov, ki bodo krojili našo usodo, imamo vedno dve skrajnosti: povečanje davkov – zmanjšanje, vse prodati – ničesar prodati. Popolnoma neusklajeno! Kdorkoli bo prišel na izvršno oblast, bo uveljavljal enega od teh segmentov, ki absolutno ni primeren za celovito usodo slovenstva! Zato pravim, da je gensko, ker si nismo sposobni reči, v redu, smo si nasprotniki, ampak v kriznem trenutku se moramo dogovoriti. Ta zmota pretvarjanja, da verjamejo, da je to res članstvo evropske skupnosti ali celo širše, da en glas v EU velja veliko..
Ja, in je naš predstavnik podpisnik členov San Jose proti splavu…
Zlobec: Da. Največja prevara, ki se je zgodila in katere žrtve je cel svet, je teorija u univerzalni svobodi, o tem, da smo vsi enaki. V realnosti pa srečanje velike svetovne ekonomije z neko capljajočo izvajalsko usmerjeno ekonomijo kot je slovenska, pomeni popolno brezpravje. Dejansko danes vodi Evropo gospa Angela Merkel, ker je Nemčija ta trenutek najbolj trdna. Že kos smo vstopali v EU, in ko smo sprejemali evro sem ponavljal, da bi morali dati pobudo za eksistencialno zaščito malih narodov – kot se zdaj znotraj držav in večinskih narodov borijo manjšine. Kot rešitev se navdušeno pojavlja, naj EU postane tudi politična zveza – ja, lahko, a mi bomo med najbolj zanemarjenimi pokrajinami te zveze, še zlasti, če bomo prodali vse, kar imamo! Izhodišče: sem kmečki sin in vem, da s tem, kar prodaš, običajno plačuješ dolgove, ali pa to zapraviš za kaj, kar izgubi svojo vrednost takoj. Če bomo prodali banke in uspešno gospodarstvo, ne moremo biti drugega kot evropski hlapci! Ne moremo, tudi če bi hoteli! Osamosvojitev se je zgodila z mislijo, da bomo nacionalna država, osvobojena in svobodna, in ne evropska skupnost; tisti trenutek, ko smo to formalno postali, smo že sanjali, oh, zdaj smo pa Evropa, pa svet, pa ne vem kaj! Že 1986 leta sem napisal, da je naš geopolitičen položaj takšen, da sta enako smrtni za nas tako zaprtost navznoter kot nekritična odprtost navzven: mi moramo utrditi tudi v dejanskem smislu svojo nacionalno državo! Francija in Nemčija sta še vedno nacionalni državi!
Kaj storiti?
Kmecl: V času samoupravljanja sem bil nekakšen kulturni minister in imam izkušnjo, da je zbor iz Opere vedno znova hodil k meni in se pritoževal nad solisti in nad vodstvom Opere. Bil je čas samoupravljanja in vsak je imel svoj enakopraven glas in tako je zbor pri glasovanje vedno preglasoval soliste. Ko so solisti izgubili, so se prišli pritožiti tudi oni. Teza zbora je bila, da brez njih ni Opere, solisti pa so trdili nasprotno. In tu se vrtimo, v tej logiki. Že leta 1989 sem rekel, da moramo zelo premisliti, ali bi rajši ostali neka zelo privilegirana in gosposka republika v jugoslovanski zvezi, ali pa bomo zadnje stranišče v evropski zvezi. Dejansko je to drugo matematično celo normalno, da smo naenkrat potisnjeni na rob: mi smo številka pri glasovanju v evropski zvezi, veliko vprašanje pa je, kaj dejansko pomenimo; solisti so Merklova in podobni, mi sanjarimo, da bomo šli na nemško-francoski vlak in se ne moremo sprijazniti s položajem, da smo postali neko vrste obrobje. In bomo še hujši rob, če ne bomo v sebi dobesedno zagrizeno gojili prepričanja in samozavesti, da smo samostojen in suveren narod. To samozavest izgubljamo: kot je rekel Ciril, Črtomirovski  (leži Kristijanov več od polovice/med njimi, ki so padli za malike) geni so to – dobesedno, med seboj bi se pobili, tako se obnašamo; temni se nam pred očmi. V tem trenutku in pred volitvami tista stranka, ki ni šla skozi katarzo, izgubljanje in popolno očiščenje vsega balasta, bolje da nam ne vlada! Tista stranka, ki je ves čas med zmagovitimi, se preobje, je naenkrat ohola – oholost, nadutost, pa je že po Bibliji naglavni greh, prvi od prvih.

Več v Jani št. 47

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: JAKA KOREN