Za Natalijo (njeno ime izvira iz latinske besede natale – roditi) je to čarobni čas, ki ga preživlja s svojimi najbližjimi. »Praznikov v mladosti se rada spominjam, ker so bili dobesedno zasuti s snegom, kupi so bili večji od otrok. Takrat smo po drevesce še hodili v gozd, pod njim pa smo našli skromna, a za nas najlepša darila na svetu. Božič je bil čas večernega gazenja po snegu, ko smo včasih s svetilkami, včasih z baklami šli k polnočnici, doma smo se šli otroške igre za krušno pečjo, zmagovalec se je za nagrado lahko pogrel na peči. Nepozabni sta bili sankanje in kepanje. Otroški smeh in vriskanje, ko smo se znali zabavati ob najbolj preprostih stvareh, sta se slišala v sosednjo vas. Bili smo nestrpni, ko smo komaj čakali na praznične otroške oddaje in risanke, ki smo si jih skupaj ogledali. Doma je dišalo po svežem kruhu in potici, ki smo jih otroci pripravili z babico, in še vroče pohrustali, tako da so bili naši trebuščki napeti kot žogice,« se spominja praznikov, ki so jih z družino doživeli pri babici na Koroškem. Ko je odrasla, so se starši ločili in jo je med prazniki pogosto zbodlo, da njena družina ni kot druge. Prisegla si je, da si bo ustvarila drugačno življenje. Dolga leta si je želela partnerja, s katerim bi si ustvarila dom in družino. Pred petimi leti je našla svojo ljubezen, Dejana. Z njim je v njeno življenje prišel človek, o katerem je sanjala, z njim pa tudi mir in sreča. Še zdaj, ko je njuna ljubezen dobila čisto drugo dimenzijo, ki pride z leti skupnega življenja, Natalija najbolj ceni njegovo pozornost in čas, ki ji ga nameni.

Več v Jani št. 50, 13.12.2011