Nana Forte in Jure Ivanušič

Skladateljica in hči Janeza Drnovška, in igralec, šansonjer, ki ju povezuje umetnost, sta se pred leti srečala po naključju, našla pred dobrim letom, aprila pa bo njun svet še bogatejši - pričakujeta otroka

On, odločen, ustvarjalen in trmast oven, ona lepa, nežna in ustvarjalna tehtnica. Jure Ivanušič in Nana Forte delujeta na prvi in na drugi pogled kot celota: oba umetnika, ki ju je pisala tudi glasba, oba razmišljujoča človeka z izoblikovano osebnostjo, oba sposobna ljubiti. Nanina življenjska pot je vpeta v ustvarjalni svet glasbe, lepo popotnico ji je dal tudi njen štiri leta pokojni oče Janez Drnovšek (»Učil me je, naj vedno poslušam svoj notranji glas!«), Jureta je kalilo in prekalilo življenje, gledališke, filmske in televizijske vloge, odlični šansoni (tudi poslednji, Srce v kovčku Jacquesa Brela). Prvič sta se srečala pred leti, po naključju, našla pa pred dobrim letom, ko sta bila vsak na drugem koncu sveta. Besede so odkrile dom, onadva sebe drug v drugem in z dojenčico, ki bo privekala na svet aprila.

O vajini zgodbi, ljubezni, je zapisanega veliko, a v resnici nič: informacije se podvajajo in niso natančne. Res je, da sta skupaj dobro leto.
Jure: Spoznala sva se leta 2008, kmalu zatem, ko je umrl Nanin oče. Na nacionalnem radiu sem imel oddajo Igramo se zvezdami, bila je moja zadnja oddaja, tako sem se odločil. No, moj zadnji gost je bil igralec Primož Forte.
Nana: Moj bratranec.
Jure: Nana je prišla tja – v Sloveniji je bila takrat približno mesec, sicer je živela v Berlinu.
Nana: Prišla sem poslušat bratranca, ki je pel Elvisa.
Jure: Po oddaji smo se malo družili, a ne več kot to. Ne, takrat me ni nič prestrelilo, ravno sem končeval neko zvezo in imel sem zelo rokenrol obdobje.
Nana: Tudi jaz sem bila takrat v drugi zvezi – po mojem mnenju še ni bil pravi čas.
Jure: Takrat se ni zgodilo med nama nič, sva si pa bila všeč. Toda čez dve leti, ko sem šel za tri mesece v Mehiko, sva se spoznala.
V Mehiki? Sta bila oba tam?
Nana: Jaz nisem bila v Mehiki (smeh).
Jure: Bila je na facebooku. Malo sva klepetala in to počela še veliko časa, ko sem bil v Mehiki. Nato sva se začela družiti. No, če bi rekel, da takrat nisem imel zveze, bi bilo krivično do koga, toda ni bilo nič strahotno resnega. Res skupaj sva pa dobro leto.
Toda od klepeta do zmenka v Sloveniji je preteklo nekaj vode. Je bil prvi zmenek romantičen?
Nana: Bil je romantičen in poln vznemirjenja, sicer brez rož (nasmeh), ni bila tipična filmska zgodba.
Jure: Ni bila? Smešno je, da se tu nisva srečala, a sva se gibala v podobnih krogih, moral sem v Mehiko, da sva se srečala (nasmeh).
Med drugim vaju povezuje glasba, vi, Nana, ste skladateljica – tudi sopranistka?
Nana: Skladateljica sem, sopranistka pa ne, to je spet napačna informacija. Saj pojem sopran in sem pela v zborih in tudi kakšen solo, toda petja nisem študirala.
Jure, vi ste igralec, šansonjer …
Jure: Tako je, vse ostalo pa počnem ob tem. Glasba je tako moja, da so vedno vsi okoli mene mislili, da sem glasbenik. Sem in nisem. Od zgodnjega otroštva ne maram predalčkanja. In tudi iz ljubezni do glasbe nisem želel nadaljevati študij glasbe v Gradcu: naredil sem dva semestra klavirja, a v tistem študiju je bilo zame premalo osebne svobode, za mojo dušo je bilo vse preveč usmerjeno. Saj nikoli nisem želel študirati glasbe, ta študij je bil samo druga možnost, če po naključju ne bi naredil sprejemnih izpitov na AGRFT, a sem jih. Imel sem odlično učiteljico klavirja, vedel sem, da bom nadaljeval glasbo kakorkoli in da ne potrebujem graške akademije, pravzaprav diplome iz klasične glasbe.
Nana, vaša pot ni tako znana kot Juretova?
Nana: Ja, če ima pa nekaj let prednosti (med njima je osem let razlike). Iz kompozicije sem diplomirala v Ljubljani, podiplomski študij pa nadaljevala v Dresdnu in Berlinu, v Nemčiji sem bila pet let in pol. Vrnila sem se, ker si tam po končanem študiju nisem predstavljala življenja, nisem našla veliko prijateljev ali ljubezni. Misel na vrnitev v majhno Ljubljano je bila težka po tolikih letih, a sem vedela, da je Berlin moj, da lahko kadarkoli skočim tja, tudi brat je še vedno tam.
Je bilo tu težko začeti na novo?
Nana: Ja in ne. Ugotovila sem, da lahko komponiram kjerkoli. Uredila sem si status samozaposlene v kulturi in nato počasi začela spet vzpostavljati vezi in prejemati naročila novih skladb. Nabiram si tudi prve izkušnje v poučevanju.
Vaša največkrat izvajana skladba je Libera me za dva mešana zbora. Ali vas kdaj povleče tudi v druge glasbene zvrsti, pop ali jazzovske?
Nana: Ja, to je moja najbolj znana zborovska skladba, ki je nastala leta 2003. Prava uspešnica, izvajali so jo številni priznani domači in tuji zbori, ravno te dni mi je pisal dirigent iz Indonezije in prosil za partituro. Doslej se v kateri drugi glasbeni zvrsti (razen klasične) še nisem preizkusila, če bi se ponudila priložnost, bi verjetno poizkusila. Nikakor ne morem reči, da me zelo vleče v drugačne vode – ne morem reči, da sem to jaz in da je tam moje srce.
Jure, vas seveda vleče tudi v popularne vode: poleg izjemnega Mozarta me je prav pretresel vaš zmagovalni šanson Odisej.
Jure: To je moja edina pesem, v kateri sta se zlila tako glasba kakor besedilo – samo opazoval sem nastajanje tega šansona osupel, kako gre samo. Osamelec je glede nastanka. Nosil sem jo v sebi, to pesem, in dozorela je v sadež ter odpadla. Verjetno je res pesem moje duše, ki se je ustvarjala mimo mene.
Se pa sam glede glasbe nisem nikoli omejeval. Ne zanimajo me plehke stvari, glasbo sem začel delati resno najprej v povezavi z gledališčem: delal sem Kabaret v Mariboru, recital šansonov, šele nato sem začel glasbo ločevati od gledališča – do Mozarta v SNG Maribor. In potem dalje ločeno …
Pa vas, Nana, zanima gledališče?
Nana: Zelo me zanima, pravzaprav glasbeno gledališče s sodobno glasbo. To je zvrst, ki je v Nemčiji precej poznana in s katero sem se srečala med študijem. Z veseljem pišem glasbo za gledališke predstave (v tem sem se prvič preizkusila lani), a zanima me tudi, da bi sama ustvarila predstavo v smislu, da z glasbo nastane akcija na odru, zgodba. Se že ukvarjam s tem. Pri tem so mi v pomoč Juretove gledališke izkušnje.
Jure: Jaz pa sem v obdobju, ko me zanima samo gledališče.
Zakaj potem Srce v kovčku, Brelovi šansoni v vaši izvedbi? Romantično sem si domišljala, da vas je nekdo navdihnil, morda Nana.
Jure: (Smeh obeh) Brela sem prevedel pred tremi leti: po izkušnji z bendom Nordunk sem spoznal, da je dobro prej nastopati na koncertih in šele nato posneti album. Nič romantike, torej, čeprav je res, da se je to dogajalo leta 2008, ko sva se z Nano spoznala.
Kako poteka vajino življenje?
Jure: Vedno znova je treba uskladiti, kaj kdo dela. Potrebujeva mir in dogovoriti se morava.
Nana: Nimam redne službe, v katero bi hodila vsak dan ob sedmih zjutraj, tudi Jure ne, najin urnik je različen. Za komponiranje potrebujem samoto, prav tako tudi Jure – morava se usklajevati.
Jure: Dobro je, da to razumeva, ker opravljava podobno delo. Urniki so zamaknjeni, spremenjeni.
Nana: Sva nočni ptici, no, Jure je zdaj malo bolj kot jaz: zdaj ko sem noseča, sem malo bolj zaspana.
Jure: Nana je odlična kuharica!
Nana: Zelo rada kuham, veseli me, menda kuham dobro. Navajena sem kuhati, že v Nemčiji sem si sama pripravljala kosila in nisem hodila v menze. Kuhanje je podobno komponiranju, najti moraš ravno pravo razmerje sestavin, da okus zazveni.
Jure: Tudi kuhanje je umetnost. Sem že kdaj ustvaril kakšno sonato za testenine, ocvrta jajca in sendvič. Ter solato za bis (smeh obeh).
Življenje imata dinamično, saj živita na več koncih in nekako »krožita« po Sloveniji med Mariborom, Ljubljano in Zaplano.
Jure: Narava dela je takšna. Nana ni tako omejena s prostorom, kot sem sam, sklada lahko kjerkoli, jaz pa kot igralec moram slediti odru, na katerem igram – ne morem ustvarjati drugje kot v Sloveniji. Res je, da sem delal in še vedno delam s hrvaškim gledališčem Ulysses, s katerim smo lani poleti naredili Brechtovega Arthurja Uia na Brionih, zato sva šla v Cankarjev dom na premiero tega teksta v izvedbi ljubljanske Drame. Nisva se prišla kazat.
Več v Jani št.8