Bili ste političarka, novinarka, nato ste malo izginili, zdaj pa ste urednica jutranjega programa in tretjega programa nacionalne televizije. Čemu so bile namenjene te vaše »stranpoti«, čas, ko niste bili javna oseba?
Konec osemdesetih in še kako leto več sem spreminjala svet, vsaj mislila sem, da ga: zdelo se mi je, da sem v središču takratnega medijskega dogajanja, kar zadeva televizijo v prvi frontni vrsti, mislila sem, da je to moja naloga. Na žalost smo dobili demokracijo, fantje in dekleta, s katerimi smo se skupaj bojevali zanjo, so kar nenadoma dobili oblast, večinoma so se lotili urejanja države s starimi vzorci. Zame je bil hud šok, ko smo prišli pod pritisk hujše cenzure, kakor smo jo imeli konec osemdesetih let, a smo bili najbrž krivi sami (nasmeh).
Govorite o televizijski cenzuri?
Ja. Zdelo se mi je, da tako ne morem več delati, ljudje so se mi zdeli prestrašeni, takratni prvi mož RTV, gospod Jerovšek, nam je tako tudi povedal, da moramo paziti – torej da moramo tolerirati oblast, ki se še išče. To se mi je zdelo katastrofalno in sem poskušala svet spreminjati v politiki. Zelo hitro sem ugotovila, da sem za takšno politiko nesposobna, in čeprav je na zunaj bilo videti nekako neugledno, za kar mi je bilo vseeno, sem se odločila posvetiti stroki. Preučila sem veliko televizij v Evropi – ni mi žal za te »stranpoti«, ki so bile velika izkušnja.
Kako je tako veliko dela vplivalo na družino, na materinsko odgovornost?
So bile tudi stiske, vsa družina je v medijskem svetu in ni bilo prav preprosto tudi časovno usklajevati stvari. V življenju mi je največ pomenil moj otrok, tudi služba, na oboje sem se osredotočila in še danes ne hodim veliko okoli. Sin je odrasel, ima dva otroka, vesela sem, da si je ustvaril tako lepo družino. In to je najlepše, kar se ti lahko zgodi.
Verjetno je že pred leti napočilo obdobje, v katerem imate več časa zase, da delate stvari, ki vas veselijo?
Vse to sem počela vseskozi (nasmeh), kar tudi ni vedno dobro. Zdaj ne spreminjam več sveta, temveč skušam čim bolje uravnavati ožje okolje, tako tudi na druge stvari lahko bolj vplivam – torej sem po svoje modrejša. Pred dobrimi dvajsetimi leti sem mislila, da lahko nekaj dosežem, če rinem z glavo skozi zid, pa sem postopoma ugotovila, da so drugačni prijemi mnogo učinkovitejši. Veliko dam na strokovnost, praviloma sem zelo neposredna, povem, kar mislim, in ugotavljam, da to niti ni moja slabost: življenje teče prehitro, da bi ga kar naprej brali med vrsticami. Tudi za odnose je bolje, da poveš, razčistiš in greš naprej. Nekako sem se naučila biti pozitivna: to ni prišlo samo od sebe, morala sem se učiti, a se obrestuje, da v svojem okolju, pri kolegih, vedno iščem dobre stvari, da izkoristim njihove sposobnosti in dobre lastnosti.
Pa prenesete drugačno mnenje in odzive ter jih upoštevate, ali ste avtoritarni?
Ravno upoštevanje mnenj je ena mojih prednosti, mlade skušam izobraževati, vzgajati, dober občutek imam. Seveda, sposobni ljudje so svojeglavi, to niso kimavci in poslušneži, uživam, če lahko delam s sposobnimi ljudmi. Kimavci te uničijo. In še to: če vse veš, če vedno obvelja tvoja in imaš vedno prav, potem ne potrebuješ drugih ljudi.
Manjka nam ustvarjalnosti, iskrenja mnenj brez zamer in »šefovskih« posledic.
Tudi tega, da se opravičimo. Sama se, ker nimam vedno prav.
V desetih letih jutranjega programa je zelo gledana rubrika o duhovnosti pa Zvezdana Mlakar s svojimi nasveti.
Kar dobro se je prijel ta program, ljudje ga imajo radi. Poskušamo loviti trende v svetu, televizija mora med ljudi, ne sme biti sama sebi namen. Je pa to nizkoproračunski program, deluje v skromnih okvirih, ekipa daje vse od sebe. Ja, lotili smo se tudi alternative in duhovnosti, čeprav moramo paziti na drugo mnenje in na strokovnjake, ki o tem govorijo. Svet je zgrajen na fizičnih stvareh, večina stvari pa je glavi ali v občutenju – tudi tu smo podrli kakšno mejo, tabu.
Tudi Zvezdanina oddaja podira tabuje, s svojo preobrazbo se je precej razgalila, kar ni preprosto.
Občudujem jo, da se je razgalila tako prodorno. Dolgo smo se trudili, da bi našli možnost, kako v oddajo vnesti temo o zdravju, mladostnosti – no, ekipa je predlagala njo, in je prava. Tudi sama je doživela preobrazbo in dokazala, da po petdesetem letu ni treba nehati živeti in čakati, kdaj boš umrl. To se mi zdi zelo zelo pomembno! V Sloveniji je predstavnikov te osamljene generacije, ki ne da veliko nase, zelo veliko, in če smo pri teh odpravili kakšen predsodek in spodbudili zdravo, angažirano življenje, to, da dajo nekaj nase, smo naredili največ, kar lahko naredimo.
Toda privoliti na vstop kamere v svet intime, v korekcijo dojk, je pogumno. Vi ste novinarka, urednica in ženska, verjetno se za tako javen vdor javnosti v zasebnost ne bi odločili?
Ta operacija je bila ena od skrajnih možnosti, veliko pozornosti je bilo namenjene prehrani, gibanju, razmišljanju, odnosu do tega, da nekaj storiš zase in da ti ni nerodno. Danes si odpisan, če si star! Koristno je, da ne nehaš živeti.
Sama sem že pred leti delala posebno oddajo, v njej sem predstavljala posege, ki jih lahko človek naredi zase, pridobila sem si filozofijo, ki so me je naučili strokovnjaki na lepotnem področju: če drugemu ne škodiš in če se ob tem dobro počutiš, naredi!
Kaj vi osebno delate zase?
Kar naredim kaj, a veliko premalo. Moj problem v obdobju, ko sem bila Slovenka leta, je bilo prepričanje, da je najpomembnejša vsebina in ne forma – še danes se mi zdi, da je oddaja takrat, ko pridem iz maske, narejena; zame je ličenje še vedno napor.
Več v Jani št.11

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ