Kadar se je oglašala iz Egipta, so gledalci skupaj z njo doživljali revolucijo. Kadar je poročala iz Gaze in je nedaleč od nje pokalo, je pogosto marsikomu zastal dih. Tri dni po bombnem napadu, ki bi jo lahko stal življenje, se je iz Iraka suvereno oglasila v Slovenijo. Karmen Švegl je tista drobna temnolasa neustrašna novinarka, ki nadaljuje svojo zgodbo na Bližnjem vzhodu, med uporniki išče sogovornike in se skuša dokopati do tistega, kar je očem navadno prikrito. To je tista zgovorna Ormožanka, ki se o svojem delu in zgodbah iz vojne pogovarja, kot da je biti vojna dopisnica nacionalne televizije povsem običajna služba. Dan, preden se odpravi na novo pot, se srečava v središču Ljubljane, kjer spregovori o tistih »vsakdanjih« dneh na kriznih žariščih, ko ji nad glavo druga za drugo švigajo krogle.
Že čez nekaj ur se vračate na delo. Med spopade, stran od domačih. Kakšni so dnevi, kadar ste v domovini?
Kadar se vrnem, si moram predvsem dobro organizirati čas. A v tem sem zelo slaba. Vedno zamujam. Običajno si vzamem čas za srečanje s sodelavci, prijatelji in družino. In ne le za srečanje z njimi, pogosto se mi zgodi, da imam tudi takrat, ko sem v Sloveniji, veliko dela na televiziji, sodelujem v oddajah, imam snemanja.
Verjetno so dnevi, ko pogrešate Slovenijo.
Seveda! Najbolj pogrešam prijatelje in družino! Pogrešam pa tudi domači okus slovenske kuhinje. Vedno, ko se vrnem v domovino, si zaželim hrane, ki sem jo rada jedla kot otrok, slivove in marelične cmoke, špinačo in mlečni riž.
Vaš dom je postal Bližnji vzhod. V kateri državi sta se z možem ustalila?
Zadnje leto sva živela v Kairu. Mesto je zelo onesnaženo in naporno, zato tudi življenje v Egiptu ni bilo nič manj naporno. Kot tujec si se včasih tam počutil zelo varno, toda po revoluciji so se varnostne in higienske razmere bistveno poslabšale. Vse več ljudi se je zastrupljalo s hrano. Začelo je zmanjkovati tudi elektrike in vode, pa trgovine so začeli zapirati zelo zgodaj. Porabila sva veliko energije, da bi si organizirala vsaj osnovno življenje. Bilo je veliko nadlegovanja in posilstev, predvsem tujk. Ker je življenje postalo nevzdržno, sva se odločila oditi. Trenutno se seliva od novic do novic in potujeva okoli, spomladi pa načrtujeva selitev v Bejrut.
Kako se je spremenil vaš pogled na Egipt?
Na začetku je bilo vse lepo in zanimivo. Ko človek pride v Egipt, ga fascinirajo piramide, tisti čudoviti svet. Ko pa začneš raziskovati, najdeš tisoč in eno stvar, ki te moti. Začela sem razumeti, zakaj ta družba ne deluje in zakaj sploh prihaja do težav, o katerih poročam. Ni problem le politika. Velika težava Egipta je med drugim prenaseljenost. Ljudje imajo po pet ali več otrok in vsakih devet mesecev jih je milijon več.
Kakšno je pravzaprav življenje na Bližnjem vzhodu?
Kultura mi je všeč, a je zelo drugačna od slovenske. To je popolnoma drugačen svet. Čeprav človek z lahkoto najde prijatelje, je z njimi težko ustvariti globlje prijateljstvo. Pri nas velja, da si človek prijatelje izbira, njihova kultura pa temelji na družinskih vezeh. Pripadnost družini je tam tako pomembna, da se človek ne bo nikoli zoperstavil kateremu od družinskih članov. Prijatelji so navadno bratranci, sestrične in drugi sorodniki, vse spore rešujejo znotraj družine. Tesnih prijateljstev izven družine je zato zelo malo. Tujcu se bo težko zgodilo, da bo povabljen na intimne dogodke v krogu ožje družine, saj je ta zelo zaprt.
Poročeni ste z danskim snemalcem in poročevalcem Gunnarjem Willumom. Kako se je začela vajina skupna pot?
Spoznala sva se v Berlinu leta 2000. Takrat sem študirala primerjalno književnost in bila v Nemčiji na študijski izmenjavi. Gunnar pa je bil dopisnik za danski časopis.
Toda Berlin je bil šele začetek.
Res je. Gunnar je takrat veliko poročal o dogodkih na Balkanu, zato sva nekaj časa delala zgodbe z območja nekdanje Jugoslavije. A mi je bilo težko poročati o zgodbah sveta, ki ga poznam, zato sem si sprva zelo želela delati v Afriki. Gunnar, ki je že delal tam, me je prepričal, da je interes za afriške zgodbe premajhen in da z njimi ne bova mogla preživeti.
