»Kjer je volja, je vse mogoče. Mi smo zakon!« je zadovoljno ugotovila Petra Škofic, tisti dan priložnostna voditeljica, sicer pa nekdanja trenerka članov Plesnega kluba Zebra, ko je bilo tekmovalnega dela prvega državnega prvenstva v latinskoameriških in standardnih plesih na vozičkih konec in so zbrani čakali na razglasitev rezultatov. »Medalj ni, ker jih je premalo. Saj po eno že imata. Dovolj je,« je odločila, ko sta Mija Pungeršič in Grega Kunstelj zmagala še v drugi izmed šestih kategorij. Okoli vratu si tudi prvih nista mogla obesiti, ker so bili trakci prekratki, a to ni zmotilo nikogar. Štiri leta zatem, ko smo se v Sloveniji začeli resno ukvarjati s plesom na vozičkih, in po vrsti uspešnih sodelovanj na mednarodnih tekmovanjih smo končno dobili tudi prvo domače prvenstvo. In to je bilo edino pomembno.
Vzdušje je bilo kljub tekmovalnosti prijateljsko navijaško. »Slovenija!« se je slišalo od strani, kjer so plesalci čakali na svoj nastop, pa »Dajmo Klemen, dajmo Barbi!« Odlično so bili razpoloženi, čeprav je zunaj padal sneg in je bil na prehodu v dvorano, kjer so stali s svojimi vozički, mraz, oni pa so bili bolj ali manj razgaljeni v plesnih oblekah. Ni jim mogel do živega. »Toliko pozitivnih ljudi, kot sem jih srečal tu, nisem še nikjer. Med treningi uživam, kadar gledam plesalce, predvsem tiste na vozičkih, kako zajemajo življenje z veliko žlico. Med njimi si baterije napolnim jaz, v običajni plesni skupini jo plesalci jemljejo od mene,« je pojasnil Andrej Novotny, ki ima svojo uspešno plesno kariero, vendar zadnja tri leta ljubiteljsko, ker ples na vozičkih za zdaj še ni šport, ki bi pritegnil sponzorje, trenira člane Plesnega društva Zebra, ki so v sodelovanju s Plesno šolo Bolero državno prvenstvo tudi organizirali.
Ples kot ples – lep in naporen
Zaradi pozitivne energije so jih opazili tudi na Nizozemskem, kjer se vsako pomlad zgodi eno najpomembnejših tovrstnih mednarodnih tekmovanj. Čeprav prihajajo iz ene najmanjših držav udeleženk z eno najkrajših tradicij v tem športu, so najglasnejša navijaška skupina. »Večina vozičkarjev se med sabo pozna že od prej in smo postali prijatelji na vseh ravneh. To je zelo pomembno, da lahko to peljemo naprej,« je razložila Mija Pungeršič, z mislimi še vedno pri tekmovanju, čeprav se je že končalo. Z Grego sta plesni par že četrto leto. »V plesu oba uživava. Za naju je to veliko pomembnejše od plesne tehnike in koreografije.« Dve medalji sta potrdili, da ju kljub temu dobro obvladata, navidezna lahkotnost, s katero sta se gibala po parketu, pa, da trenirata resno.
Trening je naporen, ne glede na to, ali plesalec hodi ali pa sedi na vozičku, navadnem ali električnem. Hodeči mora imeti veliko moči v nogah, da odriva voziček in ga ponovno ujame, tisti na navadnem vozičku v rokah, da ga obvlada, pri električnem pa mora predvideti ne le premike svojega vozička, ki na njegov ukaz reagira z zamikom, temveč tudi drugih. Zbranost je nujna. Šport kot šport. In ples kot ples. »Nepoznavalcem se morda res zdi drugačen in jih pogled nanj fascinira, v globini pa ni nobene razlike. Gre za izražanje samega sebe in za harmonijo para,« je na hitro razložil Mijin hodeči soplesalec Grega. In zato so gledalci ob njihovih mehko čutnih gibih začutili mravljince, občudovali njihovo graciozno eleganco in se pustili zapeljati njihovi strasti.
Bi si upali?
Trije sodniki so bili razsodnejši. Edini trije v Sloveniji, ki so na takšnem prvenstvu sploh sposobni soditi, saj drugi tega športa tudi poznajo ne.
»S kolegoma smo se ravno pogovarjali, da bi lahko najboljši par sodili tudi po klasičnih sodniških kriterijih,« je na koncu ugotovil Brane Križnar, ki je ples na vozičkih spoznal, ko so jim ga pred dvema letoma bolj mimogrede predstavili na svetovnem sodniškem seminarju v Stuttgartu. Najboljša sta bila Barbara Šamperl in Klemen Pirman, soplesalca zadnji dve leti, ki sta tokrat le predstavila, kaj zmoreta, saj pri nas nimata konkurence. Tista pred slabim mesecem na mednarodnem tekmovanju na Malti je bila huda. Prišli so pari, ki skupaj plešejo tudi po deset let in več in imajo profesionalne trenerje, iz 11 držav, tudi takšnih, kjer je tradicija tekmovalnega plesa na vozičkih dolga več kot dve desetletji. Kljub kratki skupni plesni kilometrini in dejstvih, da s člani Zebre trenirata le dvakrat na teden, se učita sama in nimata nobene finančne podpore, sta osvojila odlično peto mesto v obeh kategorijah, standardnih in latinskoameriških plesih.
Onadva sta bila vesela, tuje trenerje sta očarala. Zaradi potencialov, ki jih imata, in slabih razmer, v katerih jih uresničujeta, so jima omogočili nekaj brezplačnih ur zasebne vadbe. Trenirati s trenerjem je povsem drugače. »Oni to delajo že več kot dvajset let, zato takoj opazijo napake, ki jih delaš, in ti lažje svetujejo, kaj narediti, da jih boš čim hitreje odpravil. Pri nas se učimo sami, zato za napredovanje potrebujemo več časa,« je razložil Klemen Pirman, ki je v Londonu opravil tečaj za poučevanje plesa na vozičkih in zdaj v Zebri trenira tudi vozičkarje.
»Seveda sem se naučil voziti voziček, tako električni kot navadni. Plesalci te gledajo drugače, če lahko sam sedeš vanj in pokažeš, da od njih ne pričakuješ nič neizvedljivega.« V skupini imajo trenutno 12 vozičkov in 7 hodečih plesalcev. »Število zadnjih precej niha, ker je kriza udarila tudi po njih. Za isti denar morajo delati več in jim za treninge ne ostane dovolj časa. Pa tudi primerne je težko najti. Morajo si želeti ne le plesati, temveč tudi plesati v paru z vozičkom. Biti morajo potrpežljivi in razumeti težave vozičkarjev, povrh pa si morajo še upati nastopati pred občinstvom in sodniki,« je nekaj težav, s katerimi se soočajo, predstavil Andrej Novotny.
Manj treme, več odgovornosti
Klemna Pirmana trema ne zdeluje, saj se s plesom ukvarja že od mladih nog in ga je nekaj časa tudi aktivno treniral, Barbara Šamperl, ki njegove kilometrine nima, na tekmah še potrebuje trenutek ali dva, da se umiri. Na prvem državnem prvenstvu je bilo treme manj, vendar je bila toliko večja odgovornost, saj so se prvič predstavili doma, je razkrila Mija Pungeršič. Prave konkurence tokrat sicer ni bilo, saj imamo v Sloveniji za zdaj le en tovrstni plesni klub, zato se Andrej Novotny nadeja, da bosta v bližnji prihodnosti začela delovati vsaj še dva, na Štajerskem in Primorskem, da bosta pritegnila nove tekmovalce in se bo rivalstvo zaostrilo.
Vendar imajo tudi mednarodne ambicije. Tujce zanima sodelovanje z nami, zato bi naša tekmovanja radi dvignili na mednarodno raven in s tem posredno zvišali kakovost plesa pri nas. V Plesni zvezi Slovenije tudi že razmišljajo, pravi sodnik Brane Križnar, da bi ples vozičkov kot posebno kategorijo vključili v svoje tekme: »Ta ples je lep, a zaradi težavnosti obvladovanja vozička izjemno naporen. Občudujem jih, ker je v to vloženo ogromno truda.« Tudi gledalci so jih občudovali, predvsem pa so ob njihovem plesu uživali.
