O protestih po Sloveniji lahko berete vsak dan, o njih smo pisali tudi v Jani. Tokrat smo se jih lotili malo drugače: za mnenje o njih smo poprosili znane Slovence, ki so bili v nemirnih letih od 1964 pa vse do 1972 študenti in so stali v prvih vrstah med protestniki. Kako so doživljali takratne nemire in kako doživljajo te? Številni, ki so bili takrat med najglasnejšimi, žal niso želeli sodelovati.
Študentsko gibanje na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta 20. stoletja je bilo globalni fenomen – sočasno se je odvijalo v Ameriki, Aziji in Evropi. Študentje so nasprotovali družbenemu sistemu, v zahodni Evropi so na primer zavračali kapitalizem, v vzhodni socializem, Jugoslavija pa je bila nekaj posebnega: študenti so se opredeljevali za samoupravni socializem. V Sloveniji so študentje zahtevali sodelovanje pri študijskih zadevah in razvoj družbenokritične znanosti. Ker so na fakultetah prevladovali študentje iz Ljubljane, so zahtevali enak dostop do študija za vse. Vrhunec prve faze protestov je bilo zborovanje v študentskem naselju v Rožni dolini 6. junija 1968 – dosegli so obljubo o povečanju fonda štipendij, ustanovitev nacionalnega sklada za študij, zgradili so jim dva nova bloka. Leta 1969 je začel delovati Radio Študent, dotedanja Zveza študentov Jugoslavije pa se je preoblikovala v Skupnost študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov. V drugi fazi se je gibanje osredotočilo tudi na zunanjo politiko – proti ameriškemu vdoru v Kambodžo in v podporo zamejcem. Leta '71 sta bila dva protestna shoda: prvi proti hrupu s ceste in drugi – zasedba Filozofske fakultete – zaradi kazenskega pregona dveh študentov, Franeta Adama in Milana Jesiha.
Niso me zaprli
Zato smo najprej »zaslišali« Milana Jesiha. Skromno je menil, da s kazenskim pregonom ni bilo tako hudo, da je bil bolj sopotnik protestov. »Niso me zaprli«, je povedal, »ni bil čas, ko bi oblast hotela imeti študente zaprte. Izrekel sem pač neumnost, vsaj danes ji lahko tako rečem – da jih bodo naši ostrostrelci iz španskih jezdecev postrelili med oči, če nas bodo hoteli spraviti na stadion; takrat so namreč 'neubogljive' množično vozili na stadion. Tu je bilo malo literarnega pretiravanja. V osnovi je bil shod ekološki – zahtevali smo, da se promet mimo Filozofske fakultete preusmeri, pa sem prijel za mikrofon in rekel, da je treba ta shod spremeniti v političnega, da je treba tisti dan narediti revolucijo. No, to izjavo so potem kvalificirali kot poziv k nasilju, čeprav nasilja ni bilo. Dobil sem dva meseca pogojno na eno leto. Vse so naredili, da me ne bi zaprli.«
Dosti resneje je proteste vzel dr. Andrej Ule, redni profesor za analitično filozofijo in teorijo znanosti: »Kot eden od delegatov Filozofske fakultete sem bil član akcijskega odbora tedanje skupnosti študentov v Ljubljani. Vrhunec študentskega gibanja v Ljubljani je bila zame zasedba Filozofske fakultete. To je bil tudi eden od vrhuncev študentskega gibanja v tedanji Jugoslaviji. Zelo sem si prizadeval, da bi ta zasedba in študentski protesti na sploh prerasli v kaj več, v stalnejše civilnodružbeno gibanje mladih intelektualcev, ki bi pritiskalo za odpravo partijskega monopola v politiki in ekonomiji, za uveljavitev političnega pluralizma, ukinitev raznih vrst cenzure, a v enaki meri tudi za socialno pravičnost in neomejen dostop do visokošolskega izobraževanja za vse mlade, ki so zanj sposobni. Med zasedbo Filozofske fakultete sem kar precej odločilno prispeval k zaključnemu manifestu zasedene Filozofske fakultete. Še danes mi je žal, da ta zasedba ni trajala še kak teden, ker je bila po enem tednu ravno na tem, da dobi novo kvaliteto, to je, da 'zasedbeni' študentje izoblikujemo nekaj strateških zahtev, ki bi zadevale tako univerzo kot širšo družbo in bi jih morda podprla širša politična javnost. Zavedam se, da bi to verjetno privedlo do precej radikalnejšega obračuna tedanje oblasti z nami, kot se je sicer dogajal v naslednjih 'svinčenih letih', vendar bi partijska oblast ob tem morala sprejeti nekaj naših zahtev.«
