»Ni pomembno, katera stranka vodi državo, ali je njen sistem predsedniški ali monarhični. Šteje le to, da so ljudje, ki vladajo državi, dobri, častni, pravični, pogumni in pošteni. Tudi najslabši sistem ljudstvu prinese srečo, izobilje, blaginjo in mir, če ga sestavljajo dobri ljudje. Tudi najboljši sistem je mučenje za ljudi, če jim vladajo tisti brez morale.« V modrost prof. J. A. Livrage Rizzija, ustanovitelja Nove Akropole, se da ujeti bistvo novinarke, zaljubljenke v knjige, publicistke, ustanoviteljice gibanja Kakšno šolo hočemo in predsednice Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije, ki z vsem, kar je, stoji za svojimi besedami in dejanji. Ni jih malo, ne presihajo: v dobro vseh in vsakogar vztrajno ter glasno opozarja, zato ker je častna, pravična in pogumna tudi sama.
Za zdaj ste bolj prepoznavni po tem, da ste ambasadorka knjig pa ambasadorka radostnega staranja …
(Vskoči) Pa ambasadorka hospica, pa šolskih ekovrtov in glasnica Krilc – darilc s čarobno močjo, in ... (smeh).
Manj prepoznavni ste kot predsednica gibanja TRS. Zakaj?
Ko smo ustanovili Gibanje za trajnostni razvoj Slovenije – TRS, smo bili zelo prepoznavni in celo na naslovnici revije Mladina smo bili vsi trije – Manca kot pobudnica ustanovitve, predsednik programskega sveta Dušan Plut in predsednik stranke TRS, ki je zrasla iz gibanja, Matjaž Hanžek. Zatem pa sta se naenkrat pojavili dve novi stranki, Jankovićeva in Virantova, ki sta veliko bolj atraktivni za novinarje in fotografe – na nas so pozabili. Za medije, ki so navajeni na strankarski sistem, je stranka TRS tista, ki nastopa v javnosti, piše protestne izjave, pripravlja akcije. Gibanje TRS in naša Trajnostna akademija za izobraževanje pa smo vsebinski temelj, iz katerega črpa stranka. Metaforično rečeno: gibanje je telo, stranka je pa naša udarna pest.
Članica stranke pa niste?
Ne. Enkrat v življenju sem bila na svojo željo članica ZK, pa sem izstopila in nisem šla več v nobeno stranko. Sem pa ena tistih, ki smo zaganjali Zelene Slovenije, nastopala sem v njihovem imenu in na volitvah dobila druga v Sloveniji največ glasov. Iz teh Zelenih se je zgodilo kar nekaj strank, a so se med seboj prepirale – to je ta slovenska bolezen! – pa sem šla stran. Potem sem poskusila z Junijsko listo, imela je imeniten program socialne države z dobrim, vsem dostopnim javnim zdravstvom in javnim šolstvom, sodelovali smo s švedsko Junijsko listo, da bi delali skupaj za socialno državo na ravni EU, pa ljudje te potrebe pred petimi leti niso razumeli. Še ni bil pravi čas. Srčno upam, da je zdaj čas dozorel za spoznanje, da potrebujemo blaginjo za vse, da potrebujemo trajnostno rast – ne gospodarske raste kot cilj, ampak kot sredstvo za nova delovna mesta, močnejši javni sektor v smislu kakovosti storitev. Mislim, da so učitelji in vzgojitelji, policisti, mladi zdravniki pa še kdo celo premalo plačani, nikakor ne preveč.
Pa svobodnjaki?
Za te je pa najhuje, tudi moja hči je svobodnjakinja. Ne samo da danes težko dobite delo, nesramno tudi zamujajo s plačili! Država ne uredi teh zadev: ministrstvo za kulturo bi se moralo s tem resno ukvarjati, ker ste svobodnjaki kri, ki živo utripa po vsem ožilju družbenega telesa. Niste inštitucija, a kulturnim ustanovam prinašate vsebino, kultura pa poživlja vso skupnost! Zato ste pomembni in prava sramota je, da je vaš status tako slab.
Če bo šlo tako naprej, bo kmalu večina ljudi brez redne službe, veliko svobodnjakov bo s. p., nekateri bodo pod mostom.
Najhuje je, ko slišim, da Slovenija nima alternative. Ima! Odkar je bil leta 2009 spisan vizionarski dokument Kam po krizi, iz njega je zraslo gibanje TRS. Več javnih tribun smo že imeli po Sloveniji, vse pod skupnim naslovom: Alternativa obstaja! Mi imamo vizijo na vseh področjih, zapisana je v našem programu in jo povemo, a jo mediji premalo slišijo in zato je javnost ne vidi.
Vaš glas je vztrajen in glasen. Zakaj se ga premalo upošteva? In kaj je z ljudmi, da se preredko odzovejo?
Vedno je isti problem: kritična masa. Vprašanje namreč je: Je dovolj prebujenih ljudi, ki so angažirani državljani, jih ni strah in ne bodo molčali, temveč bodo zahtevali, kar nam pripada vsem skupaj? Dvignimo se, spregovorimo, terjajmo, ne pa, da damo glavo med ramena. Gibanje Kakšno šolo hočemo sem ustanovila tudi zato, ker se zavedam, kako pomembna je šola za uspešnost otrok, ki v družinah nimajo ne socialne ne intelektualne podpore, ker se starši borijo za preživetje. Ko smo ugotovili, da je učitelje strah, da jih oblast potiska v hlapčevsko pozicijo, smo se odločili novembra narediti javno tribuno z naslovom Ne! Mi nismo hlapci! Prišlo je najmanj ljudi doslej, ker je dan pred tribuno minister Turk v Portorožu na srečanju šolnikov izjavil, da če ne bo šlo drugače, bo treba odpustiti 2500 učiteljev. In namesto da bi bilo v dvorani stotine učiteljev in bi udarili po mizi, da ne dovolijo tega, jih je bilo le nekaj deset.
