Projekt je prepletel in združil skupino Oloop iz Ljubljane in človekoljubno dobrodelno društvo UP z Jesenic. Volnene niti, s katerimi so ženske ustvarjale in hkrati povezovale različne kulture, podobne tradicije in probleme žensk v sodobni družbi, so hkrati spletle čudovita prijateljstva ter ustvarile priložnost za boljšo socialno vključenost in morebitno delo za pridne ženske roke.
Skupino Oloop oziroma Zavod za sodobno tekstilno umetnost in oblikovanje predstavljajo tri magistre oblikovanja tekstila – Katja Burger, Tjaša Bavcon in Jasmina Ferček, mednarodno priznane slovenske oblikovalke, ki poskušajo z različnimi projekti obuditi zavedanje o pomenu ročnega dela in o vplivu, ki ga ima na počutje posameznika ter skupnosti. Tak je tudi projekt Razkrite roke, ki spodbuja enake možnosti za vse in zagotavlja socialno vključenost, da bi povečal zaposljivost zapostavljenih družbenih skupin v kulturi. Ročno delo pod okriljem Razkritih rok je most, ki je povezal sodobne oblikovalke s priseljenkami iz različnih krajev nekdanje skupne države. V soorganizatorju, društvu UP, kjer imajo te vezi že utečene, so bili priložnosti za njihovo socialno vključitev in morebiti celo možnosti za njihovo zaposlovanje kajpak veseli.
Tradicija za današnji čas. Delavnice so potekale od januarja do septembra 2012 in nastala je kolekcija, ki se opira na kulturno dediščino priseljenk iz Bosne in Hercegovine, Makedonije ter Kosova. Predstavili so jo na Jesenicah in razstavili v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. »Svoje ustvarjalno delo smo si želele nadgraditi tako, da mu dodamo družbeno angažirano noto. Znanje smo si želele deliti z ženskami, ki jim je blizu tekstilno ročno delo, z njimi smo se želele učiti in iz skupnega ljudskega izročila ustvariti nekaj za današnji čas,« pravi Jasmina Ferček iz skupine Oloop. »Iskale smo in tudi našle ženske, ki potrebujejo le spodbudo in malo pomoči, da bi se njihovo tradicionalno znanje oplemenitilo s sodobnimi načini dela in nekoliko drugačnimi materiali.«
»Že to, da te ženske izstopijo iz razmeroma zaprtega okolja, v katerem živijo, in pridejo v stik z drugimi ženskami, s katerimi jih povezuje podobno zanimanje, je bil velik korak naprej. Za nas in zanje je bilo to veliko več kot zgolj medsebojno predajanje znanja. Sporazumevale smo se celo s tistimi, ki govorijo in razumejo samo albanski jezik, med seboj smo stkale močne čustvene vezi. Lahko rečem, da je bila to tudi svojevrstna delovna terapija,« je zadovoljna nad rezultati projekta Tjaša Bavcon.
