Žilav. Asket z razlogom in s tako močnim stiskom roke, kot ga je imel Tomaž Humar. Tudi maratonec, nogometaš, obsesiven bralec in vegetarijanec od šestnajstega leta, približno od takrat, ko je začel resneje pisati. Po študiju na Filozofski fakulteti se je pred desetimi leti zaposlil na Delu, njegovo prepoznavno pero je zadnjih štirinajst let opisovalo zgodbe z vojnih območij. Realno. Pretresljivo. Tako, da bralec zajame sapo. Odličen novinar z dvajsetletno zgodovino, z veliko znanja, etike in volje za potovanja po vseh kriznih žariščih sveta, nagrajevan in objavljan doma in v tujini, z odlično reportažo o katastrofi, ki se dogaja v Grčiji, opozarja ter svari: »To se lahko zgodi tudi nam!«
Kaj vas je potegnilo v novinarstvo?
Pisati sem začel že zelo zgodaj, pri desetih letih: spremljal sem poročila po televiziji o libanonski državljanski vojni in spontano začel pisati. S podporo učiteljice v osnovni šoli, seveda, ki mi je ob koncu šolanja že zaupala popravljanje spisov sošolcev. Živel sem z jezikom. Pisanje je po mojem naravna reč, tako kot športni talent, ki pa umre, če ne delaš. Ves čas me je spremljalo branje, branje, branje in še zdaj je tako.
Ste pri sedemnajstih res začeli pisati za Mladino – to so bili časi po osamosvojitvi?
Prve honorarje sem dobil pri novoustanovljenem tedniku Ekipa, pisal sem nogometno-navijaške zgodbe – to je bilo moje vzporedno življenje. Bil sem član navijaške skupine Green Dragons, da sem lahko zastonj hodil na tekme. Ta čas je bil izredno intenziven, dogajal se je razpad Jugoslavije: prava vojna se je začela na tribunah in tribune vedno govorijo resnico, potem se je to preselilo na bojna polja. Zelo močno izkušnjo sem dobil takrat, te občutke sem začel prenašati v pisanje. Na Mladino pa sem šel, da bi jih vprašal, ali potrebujejo uličnega prodajalca, pa ga niso, nekdo me je vprašal, ali znam pisati, odgovoril sem, da znam, in čez štiri dni prinesel prvi tekst.
Ne čutite strahu, dvoma, vsega tistega, kar ljudi ovira pred korakom v neznano?
Niti ne. Če bi čutil, ne bi tega nikoli počel. Ves čas živim v samospraševanju, a bolj o drugih rečeh, ne o lastnih sposobnostih. Ker vem, da ves čas vlagam največ, kar zmorem, tako v izobraževanje kot v fizično pripravljenost, da lahko počnem to, kar počnem. Vedno poskušam živeti etiko vsega storjenega – brez obžalovanja; če tega ni, težko delaš stvari jasno, ker te lahko za hrbtom vedno pričaka nenavadna situacija. Ja, ključni sta odgovornost in etika, izključno in samo, biti morata popolnoma enaki tako na profesionalnem kot na osebnem nivoju. Zame novinarstvo nikoli ni bilo samo služba, od sredine najstniških let je moj način življenja. Že pri štirinajstih mi je bilo popolnoma jasno, da bom novinar.
Ampak študirali pa niste novinarstva?
Ne, sociologijo kulture in filozofijo sem študiral. Novinarstva ne moreš študirati, na enak način se tudi smučanja in nogometa ne moreš naučiti iz knjig. Seveda so briljantni primeri s FDV, toda to so ljudje, ki so svoje izobraževanje začeli v trenutku, ko so končali izobraževalni proces. Na fakulteti je še danes eden izmed predmetov zgodovina novinarstva, in to v času, ko je to isto zgodovinsko novinarstvo brutalno umrlo in bi se moralo učiti o prihodnosti novinarstva.
Imam neko svojo doktrino, ki je postnajstniška in se je držim: zrasla je ob punku, ob kupu literature in ob etičnih prijateljih. To je bilo ključno. Najprej smo delovali z refleksi, ti so se razvili v refleksijo, razumevanje, drug drugemu smo pomagali, da smo rasli. Še vedno smo trdno jedro generacije.
Kako ste doživljali osamosvojitev Slovenije ob tem trdnem jedru in čas po njej?
To trdno jedro se je oblikovalo med šestnajstim in dvajsetim letom, torej po osamosvojitvi. To je bil čas brutalnega nacionalizma in slovenske samopašnosti, za katero danes plačujemo upravičeno visoko ceno. Osamosvojitev sem doživel kot sprehod med veselim navdušenjem in tesnobo: že takrat mi ni bilo jasno, kako se je lahko slabih pet mesecev po slovenski osamosvojitvi zgodil Vukovar; čutil sem, da je tudi to del slovenske zgodbe. Tudi Srebrenica je na neki način kolateralna škoda slovenske osamosvojitve – to ves čas ponavljam. Za to smo krivi tudi mi!
