Z vsakim osvojenim znanjem se spreminjajo in preoblikujejo. Kar se zapiše v možgane v otroštvu, je skorajda nemogoče izbrisati. Zato je neskončno pomembno, da otroka že od prvega dne pri odkrivanju sveta spodbujamo in mu pomagamo postavljati temelje za uspešno, mirno in izpolnjeno odraslost.
Nevrologi opozarjajo, da kar se tiče možganov, prva leta trajajo skoraj večno. S tem hočejo poudariti, kako pomembna so ta leta za to, kaj bomo znali, kako se bomo učili in počutili vse nadaljnje življenje. Ob tem pa ta prva leta minejo kot blisk. In če jih otroci, starši in družba ne izkoristimo, smo izgubili vsi. Asist. Tina Bregant, dr. med., specializantka pediatrije in mlada raziskovalka z doktorsko disertacijo s področja razvoja možganov, se s tem dejstvom srečuje vsak dan. Kot sodelavka v Familylabu se trudi z delavnicami in predavanji poučiti učitelje in starše ter jih opogumiti, da prevzamejo odgovornost in omogočijo otrokom najboljše okolje za rast in razvoj. »Marsikdo je prepričan, da je za vzgojo otroka dovolj ustrezna izobrazba ali dovolj ljubezni,« pravi Tina Bregant. »To sicer vse pomaga pri uspešni vzgoji, a poznati je treba tudi znanstvena spoznanja o otrokovem razvoju. Naše znanje o tem je neprimerljivo obširnejše kot še pred desetimi leti. Starši ali učitelj, ki spremljajo znanstvena odkritja, bodo razumeli, zakaj mora dvoletnik izkusiti trmo in zakaj se nekateri dvoletniki ob tem mečejo ob tla – vse z namenom, da bi vzpostavil občutek lastne osebnosti. Dobro je tudi vedeti, zakaj najstnik tako težko brzda svoj jezik in zakaj tako rad neprevidno drvi z motorjem. Če poznamo razloge, lažje in bolj utemeljeno reagiramo v teh, za odnose kriznih trenutkih.«
Kritičnih obdobij ne smemo zamuditi. »Otroški možgani niso manjši ali slabše delujoči možgani odraslih, temveč delujejo drugače kot možgani odraslih,« razlaga asist. Bregantova. »Otroški možgani so ob rojstvu sicer polno razviti, število celic v možganih se kasneje ne spreminja več bistveno, se pa znatno spreminja njihovo delovanje, nastajajo, krepijo in slabijo se povezave, postavljajo se celotni sistemi. Zorenje možganov poteka do poznih 20 let, ko večina pri približno 25. letu doseže svoj optimum delovanja, ki ga skuša zadržati čim dlje v starost. Otroštvo je obdobje intenzivnega učenja. V razvoju možganov so časovna obdobja, ko ima posamezno področje možganov najboljše možnosti za razvoj. Imenujemo jih kritična obdobja. Kar se naučimo v tistem času, se naučimo hitreje in temeljiteje kot v kateremkoli drugem obdobju življenja. Če to 'okno priložnosti' zamudimo, učenje kasneje le težko nadomestimo oziroma moramo vanj vložiti neprimerno več časa in energije. Tako je npr. za govor ključno obdobje do četrtega leta starosti, za glasbo obdobje med tremi in desetimi leti, za logiko do četrtega leta itn. V kritičnem obdobju je izredno pomemben vpliv okolja: kakovostna in količinsko zadostna prehrana, priložnosti za usvajanje veščin in prijazno, ljubeče okolje.« Učenje pa še zdaleč niso le dejstva in številke, poudarja dr. Bregantova. »Učenje vsebin in podatkov predstavlja le majhen del učenja. Poznamo namreč tudi usvajanje veščin, kot so plavanje in vožnja s kolesom, zapomnitev čustvenih dogodkov in odzivov nanje, učenje čustev in emocij. Učenje omogoča pridobivanje spominov, ki so ključni za našo individualnost. Hkrati spomini pomenijo načrtovanje in spreminjanje prihodnosti.« Na vsakem koraku malčki spoznavajo oblike, števila, velikosti, se orientirajo v prostoru, primerjajo in merijo količine. Osnove matematike se tako otrok uči prek tega, da je storž koničast, da se žoga kotali po hribu navzdol in da rdeče kocke zlaga na en kup, modre pa na drugega, da pretaka vsebino iz enega lončka v drugega.
Učenje z gibanjem. Morda je to presenetljivo, a gibanje je za učenje veliko pomembnejše, kot mislimo. Ne le zato, ker je otrok, ki se veliko giba, bolj zdrav, bolje spi in se telesno dobro počuti. Pri gibanju osvajamo veliko več kot nove spretnosti. Če opazujemo razvoj hoje, vidimo, da ne gre zgolj za preproste gibe, temveč tudi za spoznavanje svojega telesa, nadzor nad njim, spoznavanje in upoštevanje pravil iz okolja in – zelo pomembno – občutek samostojnosti in neodvisnosti. Otrok z gibanjem pridobiva gibalne veščine, senzorične izkušnje ter spoznava sebe in svet. Z gibanjem otrok tudi vstopa v medosebne odnose. Skupinske igre jih učijo sodelovanja, uveljavljanja svoje volje, zdrave tekmovalnosti in pomena skupnosti. Sestavni del gibanja so tudi padci, modrice in bolečine. Tudi ti otroka naučijo lekcij, ki so vsaj tako pomembne kot tiste prijetnejše izkušnje, saj je od tega, da znamo oceniti nevarnost in se ji znamo izogniti, lahko odvisno naše preživetje. Kot je sestavni del treninga pri vsakem športu tudi to, kako pasti, da se ne boš poškodoval, tako mora biti bolečina, seveda ne premočna in ne preveč hromeča, del učenja pri gibanju. Včasih, ko so otroci še plezali po drevesih in po nezavarovanih gradbiščih in jim starši niso neprestano »stali za ritjo«, so se hitro naučili presoditi o tveganju, spoštovati nevarnost in sprejemati odločitve. To, da danes starši pazimo otroke vsak trenutek in jim s tem precej onemogočimo delati napake ter se iz njih učiti, ni čisto nepovezano s tem, da mladi podcenjujejo nevarnosti droge, alkohola, spolnih odnosov brez zaščite in drugega tveganega vedenja, ko malo odrastejo. Gibanje je torej neprecenljiva podlaga za vse vrste učenja. Poleg tega premalo gibanja vodi v debelost, nerodnost in nespretnost, ki onemogočajo optimalen razvoj ter otroka zaznamujejo v odnosu z drugimi. Zato gibanje spodbujajmo že pri dojenčku in pripravimo raznovrstne izzive. Vendar pa pazimo, da so prilagojeni starosti otroka in da je izkušnja ravno prav razburljiva ter da ne presega preveč otrokovih zmožnosti. Za dovolj raznovrstnega gibanja tudi ne potrebujemo nujno posebnega krožka ali telovadnice. Dovolj je že zanimiva igra z avtomobilčki, premagovanje ovir v dnevni sobi, nošenje vrečk iz trgovine, plezanje po stabilni omari s policami, plazenje skozi improviziran šotor, guganje in podobne igre, ki manjše otroke nevsiljivo naučijo različnih motoričnih spretnosti. Če se bodo gibali že kot malčki, vam ne bo treba iskati pravega športa zanje, ko bodo malo zrasli. Še sami se bodo komaj odločili, kaj jih bolj zanima.
