Majhna in skromna hiša v Dobrini, vasici, raztreseni med štajerskimi grički, kjer sta od nekdaj doma skromnost in boj za preživetje, je domovanje 84-letne Josefine Šturbej, po domače Pepce, še zadnje živeče od osmerice otrok, ki so zgodaj ostali brez mame. Pepčino življenje ni bilo z rožicami postlano, na stara leta pa jo poleg boja za preživetje in nenehnega spopadanja z zdravstvenimi težavami tare osamljenost.
Le stežka si človek predstavlja, kako ljudje še danes živijo v hišah brez stranišča in tople vode, kjer so tla prekrita zgolj z betonom, skozi špranje pri oknih pa pozimi strupeno piha. Ja, prav v taki hiški, ki ima le dva prostora in majhno kopalnico, je še do nedavnega živela Pepca – sama in pozabljena. V zadnjih letih boleha za osteoporozo, zato se ji pogosto dogajajo zlomi kosti, ki so tako zakomplicirani, da jo rešijo le še vijaki. Pri hoji si pomaga z berglami, a je v nenehnem strahu, da bo padla in si kaj naredila.
Priskočili so ji na pomoč
Če Pepce lansko poletje s paketom hrane ne bi po naključju obiskala Valerija Kršlin, ki je malo pred tem ustanovila zavod Zadnje upanje, je danes najbrž ne bi bilo več med nami. »V teh krajih sem odraščala, zato Pepco poznam od mladih nog, vendar se zaradi mojega bivanja v Ljubljani veliko let nisva videli. Vesela je bila mojega obiska. Prijetno sva kramljali in povedala mi je, da je zdrava, le da jo velikokrat boli noga, zato si prst pogosto namaže kar z domačim šnopcem. Ko mi ga je pokazala, mi je vzelo sapo. Prst brez nohta je bil močno zagnojen in je milo rečeno gnil. Vedela sem, da to ni nič dobrega, in začela sem jo prepričevati, da mora k zdravniku. Sprva se je upirala, a že naslednji dan so ji v bolnici prst amputirali, in kot so povedali zdravniki, je na srečo prišla še pravočasno,« je povedala Valerija.
Moja družina so ljudje in živali v stiski
Valerija, ki se je odločila, da bo svoje življenje posvetila vsem tistim ljudem in živalim, ki potrebujejo pomoč, je marsikoga presenetila. »Mnogi me imajo za čudakinjo, saj sem se odločila, da si ne bom ustvarila družine in bom svojo ljubezen razdajala ljudem in živalim, ki so se znašli v stiski, so na robu preživetja, se borijo za obstoj in so pozabljeni od vseh.« Valerija, ki v zavodu Zadnje upanje deluje povsem prostovoljno, tudi svojo poklicno pot namenja drugačnim – varovancem s posebnimi potrebami. Čeprav zavod Zadnje upanje deluje šele od junija lani, so pomagali že mnogim, svoje prostovoljce pa imajo že po vsej Sloveniji. »Dobrodelne akcije vedno dokumentiram s fotografijami, s tem donatorjem pokažem, da je pomoč prišla v prave roke.«
Pepčina hiška dobila nova okna
Mi smo se na obisk k Pepci, ravno na dan, ko je praznovala 84. rojstni dan, odpravili skupaj s Tino Ferlič, študentko prostovoljko, ki Pepco pogosto obiskuje, in takoj smo opazili, da sta postali že pravi prijateljici. Vesela je bila našega obiska, pa tudi živahne rdeče ciklame, ki smo ji jo podarili. Malo jo je sicer skrbelo, ker ne zna skrbeti za tako »nobel« rožo, a sem ji svetovala, naj je ne zaliva preveč in bo na njenem oknu cvetela še pozno v pomlad.
Ko smo vstopili v hišo, so me prevevali mešani občutki. Presunilo me je, v kakšnih razmerah v 21. stoletju še lahko živijo ljudje, ki se za nameček prav nič ne pritožujejo. V eni sami skromni sobici, kjer tudi spi, je sicer prijetno toplo, saj jo ogrevata dva električna radiatorja, z veseljem pa nam je povedala, da so ji ju lansko jesen dobri ljudje zamenjali. Tla so stara in preperela, skozi špranje je prej pihalo, pa tudi nekatera okenska stekla so bila razbita. Tina nam je povedala, da je okna in njihovo montažo Pepci podarilo podjetje Marles in jo s neizmerno razveselilo.
