Dobiva se v avli nacionalnega radia, kjer je nastopal v jutranji svetovalni rubriki, za menoj ima še dva resna zmenka, skratka, zdravilni rastlinar Jože Majes iz Dolenjskih Toplic živi skrajno dinamično in dela po 16 ur na dan. Povsod ga je polno – enkrat na teden nastopa na Net tv, piše, svetuje, predava, prireja tečaje, nabira zelišča in iz njih ustvarja zdravilne pripravke, njegova knjiga Zdravnik zdravi, narava ozdravi je prodana v 10.000 izvodih, za povrh pa se zadnje čase uči igranja na diatonično harmoniko, tako, za dušo. Če že nima časa za svoje ljube ribiče v Dalmaciji, ima vsaj to – lastno glasbo. Kakršnakoli za zdaj pač je, a bo nedvomno kmalu boljša. Jože Majes se namreč ne boji novih začetkov in študija neznanih veščin, seveda pa ni pričakovati, da bi kaj kmalu ustanovil narodno-zabavni ansambel. Če bi živel še sto let, bi imel med rastlinami kaj raziskovati, pravi. Vse drugo za zdaj odpade.
Jožeta Majesa večini naših bralk in bralcev, ki jih zanima še kaj razen šolske medicine, zares ni treba predstavljati. Zakaj mu pravim rastlinar? Ker zmeraj rahlo do pretežno podivja, kadar kdo reče kaj o zdravilnih zeliščih in zeliščarjih. »Zel je nadzemni del rastline, ki spomladi ozeleni, zrase in jeseni propade, mi pa uporabljamo vse, tudi grmovje in drevesa s koreninami vred. Gre torej za zdravilne rastline in ne za zeli,« mi ognjevito odpredava, ko že drugič zagrešim nekaj v zvezi z zelmi. Kdo je ta živahni gospod, ki v svoji oddaji potrpežljivo odgovarja dementni in naglušni gledalki, ki mu v desetih minutah kar trikrat telefonira, v oddajo vabi goste, ki so nedvomno njegova konkurenca, za povrh pa nazorno pripravi pred gledalci katerega od izdelkov, čeprav jih sicer izdeluje sam in jih je mogoče kupiti?
Inženirju propade podjetje. Kaj zdaj?
Zgodba Jožeta Majesa je nekaj zares impresivnega. Ko vrtaš vanj, ali je že od rosnih let nabiral rastline in bil kar naprej za petami babici, vaški teti Pehti (tako se začne večina tozadevnih zgodb), Majes krikne: »Ne!« Poznal je kamilice in bil vajen čajev, ki jih je pripravljala mama, če je kdo zbolel, drugega nič. Začel je kot orodjar, ob delu je končal tehnično šolo in potem – prav tako ob delu – strojno fakulteto. Zraven pa je nabiral zeli, pardon, rastline, se ne vdam. Ne, seveda ne, se otepa, imel je srečo, da je kot strojni inženir lahko delal, kar se je med študijem naučil, vsi namreč niso imeli te sreče; bil je vodja razvojnega oddelka, kar nekaj inovacij je prispeval, zmeraj je namreč rad raziskoval. Za povrh je bil vrhunski športnik, organiziral je kolesarstvo na Dolenjskem, skratka, vse je bilo videti dokaj idilično, dokler novomeški Pionir, kjer je bil zaposlen, ni propadel. Kaj pa zdaj?
Ker ima srečno, složno in izjemno delavno družino, so seveda sedli skupaj in ugotovili, da je najbolje, če začnejo svoj posel. Sin je prodal stanovanje in podjetje je bilo kmalu ustanovljeno, le dejavnosti še ni imelo. »Videl sem, koliko zeliščarskih rubrik in knjig izhaja, kako to ljudi zanima, hkrati pa o tem ne vedo skoraj nič. Tako kot jaz. Šel sem torej tja, kjer vedo in znajo – in se naučil!«
Čas raziskovanja
Najprej je šel v stiški samostan in tam našel učitelja, patra magistra Jožeta Kukmana, naslednika slavnega patra Simona Ašiča. In se učil, hkrati pa v svojem podjetju prirejal tečaje o zdravilnem rastlinju, vodil jih je pater Kukman, kasneje tudi strokovnjaki, nabirali so torej zdravilne rastline, se učili botanike, delali pripravke in na koncu opravljali zahtevne izpite. Ustanovili so zeliščarsko društvo in organizirali šolanje z zahtevnim učnim programom, Majes se je šel šolal tudi v tujino, v avstrijski Wies recimo, od koder še danes dobiva neoporečne sadike zdravilnih rastlin. Od organizatorja zdravilskih tečajev je čez nekaj let napredoval v »zdravilnega rastlinarja«, ki stresa nasvete iz rokava, nikoli ne pozabi pohvaliti svojih številnih učiteljev z akademskimi naslovi, »vendar pa sem se največ naučil od navadnih ljudi,« pravi. »Ni res, da za vsako bolezen rož'ca raste, drži pa, da vsi ljudje vse vedo.«
