Že napoved zadnjega literarnega večera sezone z Manco Košir v unionski dvorani je bila obetavna, kajti gosta, dr. Simona Tancig, psihologinja, in dr. Peter Tancig, računalnikar, sta zakonca, ki se znata starati skupaj že dvainštirideset let.
»Ni pomembnejšega kot to, da se vsi staramo, to je sveta resnica. A kako se staramo, je stvar naše odločitve, znanja, vedenja, milosti, discipline, odprtega srca in duha,« je Manca predstavila knjigo patra Anselma Grüna ŽIVIMO ZDAJ! O sreči staranja. »Z veseljem se staram, a mi nekaj manjka: da bi se lahko starala z enim moškim do konca najinih dni!« No, Manci to ni uspelo, toda Petru in Simoni, ki jo mož, nekdanji minister za znanost, ljubkovalno imenuje Simonka, uspeva. Kako? Med branjem odlomkov iz knjige in pogovorom se je plast za plastjo luščila modrost umetnosti sobivanja: najprej živeti v miru in tišini s seboj, v stanju obsedeti in »samo biti« (v knjigi pater piše o sedenju na klopci pred hišo), o katerem Manca pravi, da je na videz preprosta veščina, a jo je težko doseči. Stanje samo biti, brez tuhtanja in premlevanja, prinaša rešitve. Tudi v partnerskih odnosih.
Zakoncema je bila knjiga, ki sta jo seveda prebrala, zelo všeč, dotaknila se ju je. Pater, ki je psihoterapevt šole C. G. Junga, ne sili, samo pripoveduje in odvzame človeku težo strahu pred staranjem, minevanjem in smrtjo. Toda v naši civilizaciji, v kateri so veliko vredni mladost, lepota, uspeh, ni več veliko spoštovanja modrosti. Človek, ki prebere to knjigo, pa zna objeti starega, modrega človeka in mu reči hvala, je Manca povzela svoje doživljanje knjige ter poudarila, da staranje ni avtomatično »modrenje«. »Postajati moder pomeni, da se človek razcveti v lepoto biti in bivanja!« In gosta se znata starati. Simona in Peter se zavedata, da ne smemo iskati smisla v preteklih obdobjih. »Interes je treba širiti v širšo družbo, ji dati nekaj sebe, pomagati reševati stvari. Družba bi morala bolj izkoristiti 'sivo moč', moč sivih las, a temu ni naklonjena, ker je usmerjena v potrošništvo. Iti vedno bolj vase je dozorevanje,« je lepo povedala Simona, Peter pa dodal, da je to eden od razlogov, da se tako uspešno starata skupaj; če tega ni, gre človek »na bolj zelene pašnike«.
Ja, med pogovorom je bilo tudi veliko smeha, iskric, iskrenih besed. Simona in Peter sta se spoznala že v gimnazijskih letih, a si takrat nista bila všeč. »Pot do njenega srca je bila kar težavna, celo tri leta sem moral študirati psihologijo – a je nisem končal, ker sem dosegel, kar sem hotel (smeh)! Po mojem je to že del diplome, če si poročen s psihologinjo!« je bil sproščen Peter, ki sprva ni želel razkriti, kako se pogovarjata ob konfliktnih situacijah, toda »že zelo na začetku najine zveze sem rekel, da ne smeva iti sprta spat!« Verjetno je to pot in most k skupnemu zorenju. Tudi pater Anselm Grün je zapisal, da se odnosi spreminjajo in da jih je treba negovati! »Moraš biti odkrit sam s seboj: če veš, da si ga polomil, če se tega zavedaš in se iskreno opravičiš, si na pravi poti!« je razložil modrost knjige Peter. Odpuščanje in hvaležnost za vsak dan, za življenje, za male stvari in zaupanje so močna sporočila knjige. In seveda ljubezen, ki jo je treba zalivati vsak dan s prijaznostjo in hvaležnostjo.
Večer je rodil tudi ustvarjalno misel, ki je spontano dozorela v novo pobudo: Manca je izumila besedno zvezo modre brigade ali, razumljiveje, brigade modrecev, modrih starejših ljudi, ki imajo voljo deliti svoje znanje in čas ljudem v stiski. In tako bomo, je obljubila Manca, lahko kmalu prosili za pomoč modre dedke ali babice, ki jih bomo lahko dobili »na posodo« vsi tisti, ki jih nimamo … Ter srkali staro modrost tudi za mlade generacije.
