Poznate občutek, ko je vse, kot mora biti, ko vse teče, kot je treba, ko ste motivirani za delo in dosegate rezultate? Poznate občutek, ko vas ta usklajenost zapusti, ko se telo odziva po svoje, ko mu nič ni prav, ko motivacija pade in se vam zdi, da dajete veliko več, kot prejemate? Zmanjka vam moči, energije, prane, ki ji Kitajci rečejo či, drugi bioenergija, tretji avra. Skratka, ko se poruši ravnovesje, se počutimo slabo. Med nami pa so ljudje, ki imajo znanje, da telesu vrnejo ravnovesje. Med njimi smo tokrat našli Andrejo Novak, pranoterapevtko, o kateri so nam poročale zadovoljne stranke, zato smo jo obiskali v Žalcu.
Andreja je od mladih nog živela z zdravilstvom. Njena babica je bila daleč naokoli znana po tem, da zna pomagati ljudem pri opeklinah, pa tudi pravo vreme je menda znala priklicati. Andreja se živo spominja, kako je stala na balkonu z belim prtičkom, blagoslovljenim na veliko noč, ali na njivi, ki jo je ščitila pred točo: »Kličem naravne sile s severa, juga, vzhoda in zahoda, da zaščitijo to njivo pred točo. Kličem na pomoč za naš pridelek in dobro voljo.« Andreja pravi, da so po pomoč prihajali številni kmetje in da se potem nihče več ni čudil, da njive, zaščitene z babičino pomočjo in pomočjo naravnih sil, nikoli ni uničila toča, pa če je tolkla vse naokoli – tam, kjer je babica prosila, ni. Andreji se je zdelo to normalno. Živela je brez očeta. Umrl je, ko je imela le nekaj mesecev, tako da so bile pri hiši same ženske. Po očetovi smrti se je njena mami preselila na očetovo posteljo in potem veliko prezgodaj za rakom umrla tudi ona. Takrat je imela Andreja 17 let. Ostale so ji babica in sestra ter velika želja, da bi odkrila, zakaj sta morala prezgodaj umreti njena starša. Odgovore je najprej iskala v naravi. Študirala je agronomijo. Spomni se, da je rada obrezovala bolne veje sadnih dreves. Zdelo se ji je, da jim vrača življenje. Želela si je, da bi pravi čas lahko obrezala tudi kaj pri mami in očetu ter drugih ljudeh, da ne bi zboleli.
Srečanje s pranoterapevtko. Na poti iskanja odgovorov je srečala Italijanko Bruno Ornelli, pranoterapevtko, in se od nje strastno učila o prani. Znanje je sčasoma izpilila do podrobnosti. V teh gibih, ki odpirajo čakre, čistijo blokade (strah, stare vzorce, negativne misli ...), je našla veliko odgovorov, ki jih je iskala, prepričana, da s tem lahko pomaga preprečiti marsikatero bolezen, ki bi se lahko razvila. Pranoterapija ji je postala zelo domača, svoje znanje pa je nadgrajevala še v mnogih veščinah. Navdušil jo je feng šuj, v njem je našla odgovor, zakaj sta na isti postelji umrla njena starša – spala sta na Hartmanovem vozlu, križišču slabih energij.
Vpisala se je na visoko šolo za design in bila navdušena nad mnogimi predavatelji, še posebej nad prof. Špelo Kryžanowski; ta ji je znala prav feng šuj predstaviti zelo praktično in uporabno ter ga vnesti v naš kulturni prostor. Glas, da Andreja nekaj zna in da pomaga, če ji prisluhneš, se je hitro širil in tako kmalu ni mogla več sama vsem pomagati, zato so združili moči trije, ki imajo znanje in željo, da bi pomagali ljudem. Andrejino najmočnejše področje je pranoterapija, s katero se je naučila ugotavljati in razbijati blokade, ki onemogočajo posameznike na različnih področjih. Pravi, da »harmonizira energijske centre«, vendar pa to pri kroničnih boleznih, kot so multipla skleroza, rak …, ne pomaga kaj dosti, če se človek vrne v dom, kjer so »stare energije, ki ga v nekaj dneh preplavijo nazaj s svojimi škodljivimi vplivi«. Zato se je lotila tudi »čiščenja« doma. Pri njenem iskanju je bila vseskozi prisotna babičina beseda, izrečena ali mišljena, sugerirala ji je, da vse tuje znanje prilagodi domačemu okolju. Tako je našla največ znanja za pravilno postavitev hišnih prostorov prav v gradnji starih slovenskih hiš, kjer je bilo vse tako, kot mora biti, tudi po pravilih feng šuja.
