Lotila se je nečednih poslov Roberta Časarja in Srečka Prijatelja, se spopadla z znanim odvetnikom Francijem Matozom, tudi zaradi nje je bil ob ministrski stolček Igor Maher, razkrila je črno gradnjo pomembneža Vitoslava Türka ter razkrinkala goljufive branjevce na slovenskih tržnicah. Do živega ji ne morejo ne politični pritiski ne pritiski kapitala. Vedno ji ni lahko, a tega ne prizna in naprej predano opravlja svoje delo.
Na intervju v mestno kavarno na koprskem Titovem trgu pride elegantna in urejena, tako kot vedno. Zaupa mi, da se ne izpostavlja rada, zato se je raje oblekla malo bolj konzervativno in ne v kakšno lahkotno poletno oblekico, kot bi pričakovali. A elegantna temnolaska v Kopru in še kje ne ostane neopazna. Sodi namreč med tiste redke slovenske novinarje, ki se lotijo čisto vsake teme, tudi če je še tako občutljiva ali zapletena. Raziskovalni novinarki, ki je gulila fakultetne klopi skupaj s predsednikom Pahorjem, ne pride nihče do živega.
Je vredno toliko tvegati? Novinarji ustvarjamo javno mnenje in večina se tega zaveda. Kadar ljudi hvališ, je vse lepo in prav, kadar pa jim stopiš na prste, jih ujameš pri nezakonitih dejanjih ali na laži, se plošča obrne. Začnejo se svarila, grožnje, pravde na sodiščih. Prav zaradi tega me še toliko bolj bega, kako to, da si Eugenija upa. »Še vedno so novinarji, s tem seveda ne želim nikogar žaliti, ki menijo, da je dovolj nekritično povzemanje tistega, kar so slišali ali so jim povedali, in to nato preslikajo na papir ali na trak. Takemu novinarstvu jaz pravim zapisničarstvo ali pravljičarstvo. Novinar mora imeti v glavi čip, ki mu nenehno sporoča, da je treba o vsem dvomiti, preverjati slišano in videno, iskati vzporednice in sogovornika zavrteti tako, da ga, če ne govori resnice, ujameš tudi na laži.« Sicer pa me preseneti, ko me Eugenija postavi na trdna tla in razblini prepričanje mnogih, da je bajno plačana. Zaupa mi, da je plačana prav toliko kot njeni kolegi, ki obravnavajo lahkotnejše teme. »Sem javna uslužbenka RTVSLO, saj veš, kakšne so omejitve (smeh). Nagrajevanje je že zgodovina, ampak se zaradi tega ne pritožujem. Raziskovalnega novinarstva se ne grem zaradi denarja, temveč zaradi sebe in ljudi, ki si zaslužijo, da zvedo resnico. Razkrivanje družbenih anomalij, umazanih iger centrov politične in gospodarske moči, koruptivnih ravnanj nosilcev javnih funkcij, v vse pore zažrtega klientelizma in nepotizma, opletanja z davkoplačevalskim denarjem ... Pa saj to je novinarjevo poslanstvo, mar ne?!«
V boj novinarji in ne organi pregona. »Žal drugi prepogosto pozabljajo na svoje poslanstvo. Že skoraj standard je, da novinarji opravljamo delo tistih, ki imajo formalne vzvode in moč in bi zato upravičeno pričakovali, da bodo prišli na teren veliko pred nami. S svojim poročanjem namreč opozorimo na nepravilnosti, ki bi jih morali že zdavnaj videti tisti, ki so za to pristojni in tudi plačani. Ko sem nekoč za informacije poklicala enega izmed inšpektorjev, ker se je po Kopru širil neznosen smrad, mi je odgovoril, da njemu v pisarno ne smrdi in da brez prijave pač ne more ukrepati. Ta njegov stavek je odraz (ne)delovanja, simptomatika naših nadzornih institucij.«
