Razsvetljenje in vibrator

Katja Božič

9. 2. 2010, 00.00

Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58

Devetindvajsetletna Savina Atai Ritter je privlačna, simpatična mladenka z ogromno energije. O njej smo že pisali, saj Slovence navdušuje z obrazno jogo. Pred kratkim je svoje življenjske izkušnje, zaradi katerih pravi, da ima kožo kot slon, humorno opisala v knjigi Zamenjam razsvetljenje za hiter vibrator. Hčerka Ivice Plohl Dornik (profesionalne iskalke Boga, kot jo poimenuje sama), pastorka nekdanjega rimskokatoliškega duhovnika in sestrica malega vegetarijanca Christiana, čigar smrt so slovenski mediji in sodišče prežvekovali več let, je v življenju marsičesa vajena. Čeprav se je mnogokrat pritoževala in obupovala nad svojo usodo, ji je zdaj neizmerno hvaležna za neprecenljive izkušnje in spoznanja. Te bo odslej v svojih kolumnah delila tudi z bralci Jane.

Zakaj pomenljiv naslov knjige Zamenjam razsvetljenje za hiter vibrator?

Ta naslov se mi zdi kot mali oglas, ki ga prilepiš na steno. Bistvo je, da duhovnost ne more obstajati brez fizičnega sveta. Marsikdo se poda v duhovnost, da bi našel samega sebe, včasih pa se tudi izgubimo. Isa, glavna junakinja, je v življenju preskusila številne stvari, ko je hodila po svetu z mamo - šestkrat je bila krščena, z vsako celico se je potopila v duhovnost, in na koncu ugotovila, da pred sabo ne more bežati. Naj zamenja razsvetljenje za hiter vibrator ji v knjigi sicer svetuje njena mama in ji s tem poskuša povedati, da se mnogi v duhovnost podajo, da pobegnejo od realnega življenja. Vibrator da več veselja in koristi kot nekaj neotipljivega. Marsikdo, ki se začne ukvarjati z duhovnostjo, z mano vred, včasih dobi občutek vzvišenosti nad preostalim svetom. Moja izkušnja pa je, da več ko doživiš, ponižnejši. Življenje je preprosto, mnogi pa si ga zapletajo. Pred kratkim mi je gospodična, ki se ukvarja z duhovnostjo, rekla, da bi mojo knjigo sicer prebrala, če ne bi prebirala bolj strokovne literature, ki je bolj na njenem nivoju. Potem pa sem v njenem avtu recimo videla opravljive revije. (smeh) Vse ravni so enako duhovne; zato nima smisla, da se trudimo biti na višji. Ker nam to samo jemlje energijo, življenje pa je v resnici blazno preprosto. Vsi veliki ljudje, tudi Jezus, so govorili preproste stvari. S knjigo sem hotela povedati, kako težko je nositi breme duhovne veličine. Lažji ko smo, bolj smo to mi. Duhovni učitelji so pogosto obremenjeni s tem, da morajo biti popolni. Tudi Isa v knjigi. Napake nas delajo popolne, zakaj jih ne bi pokazali! Ker potem napaka ni napaka in opravljiva revija postane del popolnosti. Zato se mi zdi, da gresta razsvetljenje in vibrator lepo skupaj. V tem vidim enost, ker je vse eno.

Kot otrok ste z mamo hodili z ene duhovne delavnice na drugo, od ene vere do druge in hkrati pazili tudi na »zdravo« prehrano. Je bilo to naporno?

Moje izkušnje so mi bile, kot kaže, položene v zibelko. Kar se mi je zdelo zelo naporno, marsikdaj prekletstvo, zdaj vidim kot veter v svojih krilih. To je neprecenljiva dediščina. Mama se je začela ukvarjati z duhovnostjo, ko sem bila stara pet let. Naredila je nekaj krasnih stvari - pripeljala je jogo v Slovenijo, presno prehrano, makrobiotiko. Spomnim se, kako sva v Maximarketu prodajali tofu, ko ga ni še nihče, mnogi pa sploh niso vedeli, kaj je to. Potem sva imeli priložnost bivati v nutricistični kliniki Hippocrates Health Institute, ki je še vedno klinika številka ena v naravnih zdravljenjih. Pri očetu makrobiotike Michiu Kushiju sva živeli kar v njegovi hiški, ko še ni bil tako zelo znan. Spoznavala sem krasne ljudi - avatarje, velike mojstre, bivala sem na gradu Maharišija Maheše Jogija, po drugi strani pa sem srečevala tudi prevarante, verske fanatike, bila sem šestkrat krščena, iz mene so izganjali hudiča. Kot punčki mi je bilo zelo naporno recimo v nutricistični kliniki, kjer smo jedli samo polnozrnat riž, alge, daikonsko repo, slive umeboši, jaz pa sem hrepenela po pravi hrani. Kar halucinacije sem imela. Zato sva z mamo nekoč pretihotapili v kliniko vrečko pokovke zame. In ker sem bila tako pridna dva meseca v Ameriki, mi je mami obljubila pico. Ta obljuba je bila zame kot luč na koncu predora. Ampak na koncu sem dobila le testo, posuto z gobicami. Kar se mi je kljub temu zdelo super. Sem se pa znašla še na druge načine, v šoli sem se recimo s kuharicami dogovorila, da so mi skrivaj dajale meso v zameno za inštrukcije za njihove otroke. Če bi mama to izvedela, bi bila zelo huda. Še pred dvema letoma bi šla stavit, da ne bom nikoli doživela, da bi mama imela meso pri sebi doma, pred nekaj več leti pa kruh in jogurt - vse to je bilo na črni listi. Potem sem jo pred božičem srečala v trgovini, ko je bratoma kupovala salamo (smeh).

Zakaj pravite, da je knjiga ljubezensko pismo vaši mami?

Ko sem pisala, sem se bila prisiljena zazreti vase, pisala sem z ljubeznijo in vedela sem, da moram biti popolnoma iskrena do sebe. Po svoje sem se soočila s sabo. Bojimo se razgaliti, toda ko to storimo, ko se popolnoma razgalimo, vidimo, kako smo močni. Nič te ne more več poškodovati. Velikokrat se mi je zdelo, da sem bila mama svoji mami, in dostikrat sem nanjo gledala malenkost pomilovalno. Nazadnje sem preprosto sprevidela, da mi ni mogla dati, česar nima. Vsi imamo šibke točke in ona mi je pač dala, kolikor mi je lahko. Moja mami je bila tako obremenjena z iskanjem boga, da me ni zmogla pogledati tako, kot sem bila. Vse to, kar se mi je zgodilo, me je oblikovalo in ona je bila največja učiteljica. Sicer pa sem vedno gledala na to, da sem si življenje in dogodke naredila neznansko zabavne, če se je le dalo. Ko so recimo iz mene izganjali hudiča, sem se ukvarjala s tem, koliko dlak ima pastor v nosu, in si mislila, naj se raje ukvarja z njimi, kot pa da iz mene izganja nekaj, česar v meni sploh ni. Mama mi je omogočila, da sem začela gledati na življenje brez očal. Za vse to sem ji zelo hvaležna, čeprav to ne pomeni, da ji pustim, da se vtika v moje življenje.

Več v Jani št. 6, 9.2.2010