Odrecite se zasmehovanju! Čeprav je zaradi njegove zaposlenosti kar nekaj časa trajalo, da je prišel v Slovenijo (pa je zato, pravi, ostal dlje, kot ostaja po navadi), mu je bila naša deželica všeč. Gotovo pa mu je bilo na naših tleh ljubo tudi zato, ker je to nekoč pač bila tudi dežela njegovih srbskih prednikov. Njegova stara starša sta ga naučila nekaj srbskega jezika, ki ga je simpatično uporabil na srečanjih z ljudmi po Sloveniji. Njegova večerna predavanja so bila v petih slovenskih mestih namenjena širši javnosti, še posebej ljubo pa mu je, kadar lahko spregovori mladim. Med drugim se je srečal s študenti na ljubljanski pedagoški fakulteti in v Kopru z dijaki nekaterih primorskih srednjih šol, kjer smo se mu pridružili.
Več o tem v Jani, št. 15, 12.4.2011
Nick se šali, da se je v življenju že tolikokrat objel, da si gotovo že zasluži mesto v Guinessovi knjigi rekordov. »Včasih, ko je okoli mene gneča, me je edino strah, da me bo kdo enostavno pobral in odnesel domov.«
»Na nekem dogodku pred petimi leti je neki oče prinesel na oder svojega devetnajstmesečnega fantka – bil je brez rok in nog. Imel je stopalce, ne boste verjeli – na isti strani, kot ga imam jaz. Komaj sem zadrževal solze. Fantek me je pogledal s svojimi velikimi rjavimi očmi in bil je čudovit. Požgečkal sem ga s svojim stopalom in mali se je zahihital. Kako srečen bi bil sam, če bi v svojih otroških letih srečal nekoga, ki bi bil tak, kot sem jaz. Veliko bi mi bilo prihranjenega.« Ampak mali Daniel ima sedaj svojega starejšega brata, ki bo poskrbel, da bo njemu v življenju laže!
