Kot zdravnik, bili ste tudi direktor, delate na ginekološki kliniki enainštirideset let. Poznate stroko in razmere, kritični ste: povejte, če si upate, smete, želite, kaj je narobe v našem zdravstvu?
V našem zdravstvu je bil vedno problem, da smo obljubljali ljudem veliko večje pravice, kot smo jih bili sposobni uresničiti. Še zdaj delamo zdravstveni delavci z relativno majhnimi sredstvi. Ko je minister Virant delal plačno izenačevanje, sem vedel, da ne bo denarja. Tudi tema o dežurstvih se vleče, že odkar delam v zdravstvu.
Ali mislite, da so dežurstva preveč plačana – glede na to, da se ve, da nekateri res delajo, drugi pa ne?
Dežurstva so bila včasih obvezna in zelo slabo plačana, obdavčili so jih, niso se štela k pokojnini. Zdaj pa se je v krajšem obdobju zgodilo, da so bila res dobro plačana, a še vedno slabo, če se primerjamo z Avstrijo in Italijo.
Primerjati se pač ne moremo, ker je standard povsem drugačen! Kaj menite o grožnjah Fidesa, o novih grožnjah z majsko stavko?
Ni jasno, kdo vodi zdravstveno politiko in kdo menedžerira zdravstvo. Že pri plačah ni jasno: plače je dal Virant, ob tem je minister za finance cvilil, sočasno sta bila pa zavarovalnica in minister za zdravje tiho! Šele kasneje je Fakin rekel, da denarja za plače ni, pa mu ni nihče verjel, ker so plače vedno bile. No, dežurstva so bila potem glede na prejšnjo situacijo perverzno dobro plačana! Če pomislite, da je zdravnik za nedeljsko dežurstvo dobil 1500 evrov, delo je bilo približno enako, če pogledam svojo stroko … Mi smo včasih delali za 150 evrov, cela plača pa je znašala 750 evrov!
Se vam zdijo pogoji, ki jih postavljajo, in izsiljevanje zdravniškega sindikata upravičeni?
Gre za nesorazmerje med zmožnostmi in novimi ureditvami. Naenkrat smo preskočili iz samoupravnega sistema in družbene lastnine v zelo primitiven kapitalizem. V tem času za zdaj nimamo denarja, s katerim bi bili zdravniki, tudi sodniki, vsaj enkrat dobro plačani. Revščina je splošna!
Nekateri zdravniki se zavedajo svoje cene in so zelo dobro plačani, tega ne morete zanikati, na drugi strani pa so številni bolniki upravičeno nezadovoljni. Kje je usklajenost plač s storitvami?
Zdravniki, ki dobro zaslužijo, prodajajo sami sebe. Neupravičeno, a so vsaj pošteni, in to javno povejo. V sistemu pa dela veliko zdravnikov, ki zaslužijo drugače: še vedno se prodajata vrstni red in čakalna doba, še vedno privatizirajo v državnih ambulantah, še vedno se delajo različne preiskave na državni osnovi. Ko sem se dal operirati na srcu, je nekdanji predstojnik, moj sošolec, povedal, da nekateri internisti prodajajo diagnozo.
Kako, prosim? Zakaj?
Seveda! Če napiše diagnozo za infarkt, mora prednostno operirati! Pri takšni diagnozi je najbolj tvegano, da bolnik umre, in potem žena toži, ker je internist ja napisal diagnozo infarkt.
Že odkar vem zase, se šušlja o sivih območjih zdravstva, zakaj nihče ne reagira, zakaj se tega ne zaustavi?
Ja, saj vidite, kaj se da narediti – nič! Kot direktor porodnišnice sem te zadeve preganjal … Abortusi so bili takrat težko dostopni, pa se je dalo malo več denarja in se je naredil v dežurstvu, popoldne, ob petkih, ko ni bilo več kontrole. Tudi kakšno operacijo tujcem so delali ob petkih: znan je bil moj kolega, ki je imel skoraj potovalno agencijo iz albanskega dela Makedonije: zdravnik iz Makedonije, ki je organiziral ljudi, je pokasiral 4000 mark, ta naš zdravnik 2000 …
Zakaj niste tega zajezili, če ste vedeli?
Kako pa? Prišel sem v službo in ugotovil, da leži na oddelku operirana Albanka brez dokumentov – meni je o tem povedal zdravnik iz Makedonije. Zagrabil sem našega zdravnika, šel v soboto namenoma delat vizito, a je dejal, da je bilo nujno, da je prišla ponoči, da so ga prosili … Operiral jo je v petek, v ponedeljek jo je že odpustil, a se je zapletlo, ker je potrebovala intenzivno terapijo: ker ni imela zavarovanja in je prišla zaradi internega dogovora, je morala naša klinika plačati drugi.
Niste mogli tega zdravnika odpustiti, ga dati na disciplinsko komisijo?
Kako, če je pa reševal življenja? Nič se ni dalo dokazati. A veste, koliko dela bi mi to naredilo – ja, temu bi se lahko reklo oportunizem, toda hotel sem ga odpustiti, pa nisem mogel.
Sprašujem se, kje je tu etika!
Isti zdravnik je delal tudi devizne abortuse – Nemkam, tisoč mark en abortus. Stvari so se zapletle, ko se je ena Nemka zaradi močne krvavitve ustavila na Jesenicah: opisala je zdravnika, ki je opravil abortus, toda pokazal je na drugega, ki mu je bil malo podoben, nosil je podobna očala kot on. Tudi predstojnik ga je zasačil in mi dejal: »Držal sem ga za kireto, a mu nisem mogel dokazati abortusa!«
Koliko lahko zaupamo zdravnikom?
Mislim, da v osemdeset odstotkih. Črnih ovc je petnajst, dvajset odstotkov.

Več v Jani št. 15

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ