Sprehod po njenih pol hektara velikih »nebesih« je skrivnosten in romantičen hkrati, kot bi se podali v pravljično deželo. Nikoli ne veš, kakšno presenečenje te čaka za naslednjim grmičkom. Od kotičkov s kamnitimi ali lesenimi klopcami v prijetni senci, do spiralnega zeliščnega, zelenjavnega in cvetličnega vrta, sadovnjaka, dežele palčkov, kleti, kopalnice, zunanje dnevne sobe, prostorčkov za posedanje na soncu, z nadstreškom pokrite prikolice in okrogle odprte kuhinje vodijo s kamenčki označene in obrobljene ter največkrat z žagovino posute potke (da jih ne preraste rastlinje). Podoba prostora se neprestano spreminja, vse v njem pa je plod Alenkine ustvarjalnosti.
Odločitev. O življenju v naravi na svoji parceli v slovenski Istri je začela razmišljati že pred dobrimi enajstimi leti. Po neprestanih selitvah – še kot otrok je bila razpeta med mamino novo družino ter babico in teto, pri katerih je živela – si je toliko bolj želela končno nekje ustvariti dom. »Najprej me je bilo strah, ker nisem vedela, kaj me čaka. Pred tem sem vedno živela v mestih in nisem imela pojma o življenju v naravi ter obdelovanju zemlje. Kaj bo, če me bo zeblo, bom imela kaj jesti?« Ko je morala zapustiti zadnje najemniško stanovanje, je sprevidela, da je napočil čas, da gre. Zemljo v Istri je približno trideset let pred tem kupila z zavarovalnino, ki jo je dobila po prometni nesreči. »Ko smo jo kupovali, so mi lastniki najprej kazali sosednjo parcelo, pa me ni pritegnila, ko pa sem zagledala to, na kateri sem zdaj, so se mi zasvetile oči. A ne samo meni, tudi lastniku, saj so domačini ta košček poimenovali hudičeva zemlja, ker je na njej sama ilovica in naj se je ne bi dalo obdelovati, zato je bil verjetno vesel, da se jo je znebil.« Zdaj so presenečeni, ker na njej vse lepo uspeva.
Še preden se je preselila, je na parcelo prišla kdaj šotorit in čistit robidovje, ki je bilo ponekod visoko več metrov in je preraslo vso zemljo. Kmalu je spoznala, da je bivanje v šotoru sprejemljivo le v lepem vremenu, zato si je kupila rabljeno prikolico. Sredi zime, 15. januarja pred devetimi leti, je prejšnje življenje pustila za seboj in se dokončno naselila v prikolici brez elektrike in vode. »K sreči je bila tista zima mila in precej suha, tako da sem lahko vse dneve delala zunaj, zvečer pa prijetno utrujena zaspala. Za upokojitev sem bila takrat še premlada, dobivala pa sem socialno podporo. Čeprav sem imela malo sredstev za preživljanje, me to ni motilo, saj sem si vsak dan zapolnila z ustvarjanjem svojega raja. Moje prvo orodje so bile vrtne škarje, žaga za veje, rokavice in nekaj plastičnih veder.« Takoj je začutila, da je prišla domov. Čeprav zaraščen, se ji je prostor zdel čudovit.
Več v Jani št.26, 28.6.2011
