Kljub natrpanemu delovnemu urniku, ki marsikoga sicer prisili v prehranjevanje v gostilnah in restavracijah, Teržanovi kljub vsemu veliko pozornosti namenjajo zdravi hrani in življenju. »Mislim, da moramo ljudje vse bolj iskati harmonijo z naravo, kajti na koncu vedno spoznamo, da ima narava vselej prav,« razloži Drago Teržan, ko smo se z njim in njegovo ženo srečali v njihovi družinski odvetniški pisarni v Celju. »Prej smo živeli v okolju, ki je bližje mestu, Celju, ki velja v Sloveniji za eno najbolj onesnaženih mest, sploh predel okoli cinkarne. No, živeli smo v Petrovčah, ki so bile nekdaj ekološko sicer še zelo ohranjene, potem so tam postavili tovarno, ki se ukvarja s preoblikovanjem plastičnih mas, kar je drastično poslabšalo naše življenjske razmere,« razlaga Teržan, zakaj so se preselili. Ker je bila njegova žena Alenka že od nekdaj navajena vrtičkarstva, njena mama pri 82 letih, recimo, še vedno skrbi za vrt, si ga je želela tudi sama. Najprej so si zamislili običajen vrt, potem jih je Etbin Kuhar, ki je bil po naključju v ekipi podjetja, ki je urejalo njihovo okolico in postavilo kopalni ribnik, nagovoril za samooskrben biodinamičen vrt.
Vrt kot diplomska naloga. Etbin Kuhar (z njim smo se srečali na vrtu Teržanovih), vrtnarski tehnik, ki se je pozneje lotil še šole za hortikulturo in vizualno umetnost v Celju, se je odločil postavitev vrta uporabiti tudi za diplomsko nalogo. »Oni so plačali material, jaz pa sem delal za svojo dušo in diplomo,« se nasmehne. Pred petnajstimi leti je imel vrtnarijo. »Ker smo tu na območju vzgoje hmelja in fitofarmacevtski pripravki na rastlinah niso bili tako učinkoviti, kot bi morali biti, sem poskušal z biološkimi pripravki, ki so veliko bolje delovali. Tako sem v vseh teh letih dobil prakso z biološkim kmetovanjem,« razlaga. Teržanovi so mu pustili odprte roke, da napravi vrt, kakor si ga je zamislil sam. Delati je začel na začetku maja, v vrt pa je vložil okrog 450 ur dela. »V njem zdaj raste približno 600 različnih sadik zelenjave, dišavnic, nekaj sadnega drevja – predvsem jabolka slovenskih sort in hruške. Semena in sadike so vsa biološko pridelana. Ker ne uporabljamo škropiv, je vrt zamišljen tudi tako, da v bistvu posadiš za tretjino več rastlin, kot jih boš porabil, kajti računati moraš, da se bo kaj posušilo, nekaj bodo, tako kot recimo v tem vrtu, pojedle račke.« Vrt je zasajen z mešanimi kulturami in urejen tako, da bi privabil čim večje število mrčesa in drugih koristnih živali, po drugi strani naj bi njegova ureditev izločala bolezni in škodljivce. »Čebula je recimo naravni antibiotik, in če jo posadiš med jagode, te ne gnijejo. Hren izboljša trajnost in okus krompirja. Skupaj smo posadili paradižnik in zelje – zaradi vonja paradižnika zelja ni napadel kapusov belin. Okrasne rastline smrdljivke ali tagete smo zasadili kar po vsem vrtu. Njihov ostri vonj odganja številne škodljivce, tudi voluharje, ki jo zavohajo celo pod zemljo.« Prav na začetek vrta so posadili sončnice, da bi še bolj privabljale ptice v vrt, ki bi tako polovile še preostale škodljivce. Ker pa so bili na začetku velik problem rdeči polži, lastniki so jih nabrali tudi po dve kili, je Etbin pripeljal dve rački – vrste indijska tekačica, ki se najraje prehranjujejo z rdečimi polži, tako so tudi to težavo odpravili, pred plenilci – kakšna lisica bi lahko semkaj zašla – pa so vrt zaščitili z ograjo.
Več v Jani št. 37, 13.9.2011
