FOTO: Furmani z Dolenjske na Brezje




Beseda da besedo in nedavno so se Suhakranjski vozarji (furmani pač niso, ker jim je vozarstvo samo zabava) dogovorili, da se odpeljejo z vozovi na Brezje. »Nič kolikokrat in na kako zelo dolge 'fure' so njega dni vozili vozove s konjsko vprego,« je tekla beseda v gostilni pri Johanu v Radohovi vasi, kjer so se zbrali »furmani« iz različnih koncev na okusnem golažu, preden so pognali svoje konje z vozovi iz Dolenjske do Brezij. V gostilni Grabnar, ki jo starejši poznajo izključno kot gostilno »Pr' Johan«, so se pred petdesetimi leti in več obvezno ustavljali furmani na poti za Ljubljano ali Mesto, kakor so skrajšano pravili Novemu mestu. Že nekaj stoletij je mimo vodila državna cesta, kot so imenovali glavno povezavo med Ljubljano, Novim mestom, Karlovcem in Zagrebom. Tu mimo je bila tudi redna poštna povezava s poštnim vozom, dokler niso zgradili železnice. Ko so kasneje vozarje začeli izpodrivati kamioni, so se začeli po furmanski navadi ustavljati šoferji … Dokler Radohove vasi avtocesta v petdesetih letih prejšnjega stoletja ni obšla.
»Skoraj redno so včasih iz naših suhakranjskih krajev vozili zelenjavo in semena za branjevke v Ljubljano,« pripomni Boštjan Bradač, ko je imel v mislih glavno cesto ob Krki, »kar sicer ni 120 km, kot jih bomo naredili tokrat, vendar so jih pa morali opraviti včasih večkrat na leto. Kadar so vozili po dolini Krke, so na koncu, pri križu pred Lučami prižigali sveče. Tako so tisti za njimi po svečah vedeli koliko jih je že pred njimi v Ljubljani …«
Med malico je bilo slišati še kup anekdot in tudi resnih pripovedih o vozarstvu in vožnjah prednikov do Ljubljane ali v druge oddaljene kraje.
Ideja, da bi odpotovali z vozovi na Brezje, se je porodila v KD Suha krajina, ki ima sedež v Žužemberku, pridružili pa so se ji še konjarji iz Gombišč ter Radohove vasi. Pobuda je nastala zaradi tega, da preskusijo vozarske zmožnosti, obudijo stare navade in ne čisto na koncu - da na Brezjah izpolnijo tihe obljube, ki so si jih dali. Morda včeraj, ali morda že dolgo nazaj.
Tako dolga turistično – »furmanska« pot terja kar precejšnjo logistično podporo, je povedal Jože Vidmar, izkušeni vozar iz konjerejske kmetije na Gombiščah. »Ko je bil konj še edina prava vleka in so bile povsod samo makadamske ceste, so vozarji že v naprej vedeli, kje so napajališča, kje bo mogoče nabaviti konjsko krmo, kje bo mogoče prenočiti, kje bodo lahko dobili kovača itd. Danes moramo organizatorji sami v naprej poskrbeti za to, da nemoteno potujemo,« je povedal.
Vsekakor pa je prijetneje potovati v skupini, na postankih razdirati šale, obenem pa je več možnosti, da skupaj rešijo morebitni nastali tehnični problem. Že nekoč so najraje ali najpogosteje, ne glede na to kaj so vozili, na daljših trasah furmani potovali v skupinah.
Skupaj se je zbralo v Radohovi vasi pet voz, do vrha naloženih z opremo in vozarji ter njihovimi spremljevalci. Prvi dan so opravili etapo (Boštjan Bradač je štartal že v Dvoru pri Žužemberku) od Radohove vasi skozi Stično, mimo Višnje gore, čez Leskovec, skozi Besnico ter Sostro in nato do Ljubljane, kjer so privezali konje ter prenočili na seniku v konjeniškem klubu PIP.
V soboto so nadaljevali pot pod Šmarno goro, nadaljevali ob Savi do Kranja, nato do Naklega in zopet prenočili v Podbrezju.
V nedeljo zjutraj so se še pred deseto odpeljali še sedem km do Brezij, kjer so bili pri cerkvenem obredu, popoldan pa so konje in vozove naložili na kamione ter jih odpeljali domov.
Toda zgodba ima seveda še pristavke in vrivke. Najprej, kako lahko dandanes na cesti podkujejo konja, ali pa denimo kako zelo je bil občudovan med potjo trinogi pes, ki je zaradi tega navajen potovati z gospodarjem na vozu. Pa čisto na koncu, ko je v nedelje prišla na Brezje še kopica obiskovalcev, ki so prišli gledati pogumne božjepotne vozarje.
Zanimiva zgodba se je zaključila v nedeljo, kajti v ponedeljek se je namreč za večino voznikov in spremljevalcev zopet začela služba.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se