Karizmatične rastline za grajenje žariščne točke
Če želimo, da je naš vrt nekoliko več kot le skupek različnih gredic, se žariščnim točkam ne moremo izogniti. Za ta namen lahko izberemo rastlino, ki izstopa s svojim videzom in karizmo ter tako magnetno privlači poglede. Predstavljamo nekaj takih "primadon".
Žariščne točke usmerjajo naš pogled po vrtu in hkrati poudarijo okolico, tako pa naša krajinska arhitektura dobi pravi smisel in estetika vrta se dvigne na višji nivo. Žariščne točke seveda lahko ustvarjamo na različne načine, a z rastlinami to naredimo na najbolj naravni način. V resnici iščemo pravo primadono, ki ji ni nerodno, ko jo postavimo na piedestal vrta, še več, ko je v središču pozornosti, se počuti celo najbolje, saj je prava kraljica drame.
PREBERITE TUDI:
- Nočna čarovnija luninega vrta,
- Okrasne kombinacije zasaditev za spodbujanje kreativnosti.
Ko iščemo primadono našega vrta, iščemo rastlino, ki izstopa bodisi po svoji obliki, morda teksturi, barvi ali pa enostavno z bliščem svojega cvetja. Ključno je, da vsaj v enem obdobju leta res stopi na piedestal in se samozavestno »našopiri« tako, da skoraj brez izjeme ne more uiti našim pogledom. Še boljše je, da ta rastlina kakšno posebnost ohrani tudi, ko njen največji blišč poide. Morda je to oblika njenega debla, barva lubja ali pa le zanimiva silhueta. Ni nujno, da je večja in glomaznejša od drugih, pomembno je le, da na neki način izstopa.
Pomembna vprašanja pred odločitvijo
Ko se odločamo o svoji žariščni rastlini, pa ni pomembno le to, kako je videti. Ker bo to pomemben element v našem vrtu, je ključno, da bo funkcioniral tudi na dolgi rok, se pravi, da bo svojo nalogo dobro opravljal še leta in leta, pri tem pa tudi ne bo nikogar oviral. Pred odločitvijo je tako treba zbrati nekaj zelo pomembnih informacij.
Kako hitro raste in kakšna je njena končna velikost? Rastline se glede hitrosti rasti močno razlikujejo in ta dejavnik lahko zelo pomembno vpliva na to, kakšen rezultat si želimo. Za mesta, kjer bo žariščna rastlina izstopala predvsem s svojo obliko, barvo in teksturo, navadno izberemo kandidatke, ki rastejo počasi, tudi več let ali celo desetletij. Tako ne bodo prerastle svojega zelenega ogrodja in tudi ni nevarnosti, da bi začele s svojo veličino ogrožati elemente v okolici.
Pogosta napaka vrtoljubcev je, da na ta element pozabijo, nato pa že čez nekaj let rastline začnejo »riniti« proti fasadi ali s svojimi močnimi koreninami ogrožati temelje hiše. Če teh nevarnosti ni in si želimo rastlino, ki bo hitro rastla, s tem pa še krepila svojo karizmo, moramo biti pazljivi, da za hitro rast ne žrtvuje svoje trdnosti. Nikakor si namreč ne želimo, da bi nas čez desetletje začele ogrožati padajoče veje ali celo šibka debla. Pri drevesih, za katera je značilno, da zrastejo tudi nad nekaj metrov, premislimo še, kako jih bomo obrezovali. Imamo dovolj pripomočkov in spretnosti, da dosežemo veje 10 metrov nad tlemi?
Ko že omenjamo obrezovanje, pa je pri odločitvi treba upoštevati tudi obliko rastline. Včasih lahko zanimivo žariščno točko ustvarimo tudi s kreativnim obrezovanjem, a če je oblika tista, na katero najbolj prisegamo, si delo lahko prihranimo tako, da že od začetka izberemo rastlino, ki navdušuje s svojo nenavadno obliko. In če nimamo veliko časa, je nujno, da primadona ni pretirano čemerna in ne zahteva pogoste manikire oziroma obrezovanja, da ohrani svoj prvinski blišč. Pri obliki ne smemo zanemariti tudi okolice, ki jo bomo namenili izbranki. Se bo njena ekstravagantnost lepo uskladila z oblikami okoli nje? Čeprav gre za žariščno točko, si vseeno ne želimo, da bi s svojim videzom dajala občutek, kot da je v naš vrt padla z Marsa.
Kaj pa barva? Barva je zagotovo element, s katerim lahko v oblikovanju dosežemo najbolj dramatičen učinek, sploh če so barvni odtenki intenzivni in močno kontrastni. Tako je tudi pri iskanju žariščne rastline nadvse pomembna. A pri tem lahko izkoristimo še en dejavnik: veliko rastlin svoje barve skozi letne čase spreminja. Tako dobro razmislite, kdaj točno želite, da bi vaša primadona oblekla najbolj dramatične barvne odtenke in tako poskrbela za pravo barvno eksplozijo. Naj bo to takrat, ko cvetijo tudi druge rastline v okolici, ali pa lahko njen blišč prihranite za takrat, ko bo vrt že bolj umirjen in bo njena ekstravaganca poskrbela za nepozaben detajl? Morda pa bo za barvno eksplozijo naša primadona poskrbela tudi s svojimi plodovi? Z načrtovanjem največjega barvnega učinka se res lahko kreativno igramo in tako poskrbimo, da je vrt čudovit skozi vse letne čase.
Ne pozabimo tudi na teksturo. Tekstura se izraža skozi različne dele rastline – liste, plodove, socvetja, lubje … In nikakor ni zanemarljiva. Poleg tega, da seveda poskrbi za konkreten vizualen učinek, ima lahko tudi malce bolj posreden vpliv. Od teksture je tako na primer odvisno, kako se od rastline odbija svetloba. Učinek je povsem drugačen, če so listi svetleči ali pa so morda mat. Veliki listi tudi mečejo senco, v nežna socvetja ujeti sončni žarki pa delujejo že skoraj mistično. Nadvse zanimiva je lahko tudi tekstura lubja, ki še posebno pride do izraza, ko se narava odpravlja spat in vrt izgublja druge adute.
Zadnji, a vsekakor ne najmanj pomemben dejavnik pri odločitvi pa je prilagojenost rastline. Še tako odlična primadona prav nič ne koristi, če v svojih visokih petkah na piedestalu ne bo zmogla odpeti opere do konca. Povsem enako je, če prispodobo prenesemo na vrt. Preden rastlino izberemo, se moramo prepričati, da bo res kos pogojem, ki smo jih namenili zanjo. Pri tem res dobro premislimo, pred kakšne vse preizkušnje jo potencialno lahko postavimo. Bo zmogla zdržati tudi najbolj ekstremne situacije, v katere lahko zaide na izbranem mestu, ali pa je morda bolje, da izberemo kakšno bolj trpežno lepotico? Nikakor si ne želimo, da bi se morali od svoje zvezde vrta prehitro posloviti, ker ji nismo zagotovili primernih razmer.
Če boste prelistali kakšen vrtnarski katalog, boste verjetno zelo hitro opazili, da je v izboru za primadono res veliko število dreves, grmovnic, okrasnih trav in tudi drugih trajnic. Ob tem si lahko predstavljate, kako težko nalogo imajo glasbeni direktorji, ko morajo na avdiciji izbrati glavno zvezdo. No ja, morda imamo mi, ki izbiramo vrtno »primadono«, celo še malce težje delo … Da vam bo vsaj malce lažje, smo za vas opravili hiter predizbor. Tako predstavljamo sedem kandidatk, ki bi se zagotovo samozavestno postavile na vrtni piedestal in zažarele s svojo karizmo.
Ruj (Cotinus Coggygria)
Ruj je naša avtohtona grmovnica, ki raste predvsem na Krasu. Je gosto rastoča grmovnica, ki lahko zraste tudi do 5 metrov v višino. Njeno bogato krošnjo krasijo široki jajčasti gladki listi, ki se pod sončnimi žarki nežno svetijo in ustvarjajo mehkoben vizualni učinek. Še bolj od teksture pa je zanimiva barva listov. Pri gojenih sortah je ta intenzivnih žametnih odtenkov, navadno pa se med letnimi časi tudi spreminja. Pri navadnem ruju se mladi svetlo zeleni listi do jeseni obarvajo v oranžne in živo rdeče odtenke, rdečelistni ruj (npr. sorta 'Royal Purple') pa v začetku dobesedno žari s svojimi bordo rdeče vijoličnimi in čudovito svetlečimi listi, nato pa se proti jeseni preobleče v žareče oranžno in rdeče. Zanimiva je tudi sorta rumenolistnega ruja 'Golden Spirit', ki se ponaša z živahno zlatimi odtenki listov.
Čeprav je ruj že sam po sebi nadvse karizmatična pojava, pa njegova dramatičnost doživi vrh, ko se poleti obda s puhastimi oblački, ki jih sestavljajo njegovi na pokončnih socvetjih razviti plodovi. Ti imajo številne zavite in svilnate laske v vijolično rožnati, rdeči, rumeni ali rjavi barvi (odvisno od sorte), in ko jih je na vejah razporejenih na tisoče, je prav zares videti, kot bi bil ruj zavit v žareče oblake dima. Od tod tudi njegovo angleško ime »smokebush«.
Poleg tega, da je ruj čudovita okrasna grmovnica, je odličen kandidat tudi zato, ker je zelo nezahteven za vzgojo. Glede tal je prilagodljiv, dobro prenaša tako vročino kot tudi zmrzal, ni ga treba pretirano obrezovati, uspeva pa tako na soncu kot tudi na deloma senčnih mestih.
Krilata trdoleska (Euonymus alatus)
Če potrebujete zvezdo jeseni, potem je krilata trdoleska zagotovo prava izbira. V prvih jesenskih dneh se namreč njeni sicer zeleni listi obarvajo v žareče rdečo barvo, ki dobesedno kriči po pozornosti. Drugače pa je ta listopadna grmovnica zanimiva tudi zaradi svoje oblike – v višino doseže le do dobrega metra in pol, v širino pa pogosto kar precej več. Tako je primerna tudi za neformalne žive meje, lahko pa jo obrežemo tudi v majhno drevo.
Ime krilata je ta trdoleska dobila še zaradi ene zanimive značilnosti – njene malce starejše veje dobijo poseben dodatek, in sicer se na njihovih robovih razvijejo štirje belkasti vzdolžni plutasti pasovi, kar ustvarja videz, kot da imajo veje krila. A to še ni vse. Grmovnica zacveti navadno maja ali junija, in čeprav majhni, skoraj neopazni rumeno-zeleni cvetovi vizualno nimajo skoraj nobene dodatne vrednosti, pa se iz njih razvijejo čudoviti plodovi, rdečkaste jagode, ki so obdane z oranžno, roza ali rumenkasto ovojnico. Že tako lepa primadona tako dobi še glamurozen nakit, ki še poudari njeno gracioznost.
Drugače pa grmovnica ni preveč izbirčna, ne mara le preveč vlažnih tal in bo vesela, če se bo lahko sončila na soncu. Prav zaradi svoje prilagodljivosti je na vzhodu ZDA že postala invazivna vrsta, kar nam sporoča, da moramo biti pri njeni uporabi previdni in moramo paziti, da je ne vnašamo v okolje zunaj svojega vrta. Morda še zanimivost: izvlečke krilate trdoleske uporabljajo v tradicionalni medicini za odpravljanje krvnih strdkov in lajšanje oteklin.
Mikonijeliki heptakodij (Heptacodium Miconioides)
Heptakodij izhaja iz Kitajske in je edinstvena grmovnica, ki vas bo še posebej očarala, če prisegate na dišeče cvetove. Njena lepota pa ni omejena le na cvetenje, pač pa se z dramatičnim videzom ponaša kar v vseh letnih časih. Pozimi je v ospredju njeno čudovito lubje, ki s svojim atraktivnim luščenjem okrasi deblo in veje. Spomladi se obleče v bleščečo zeleno, povešavo listje z izrazitimi listnimi žilami, kmalu pa zacveti v čudovitih kremno belih cvetovih, na katerih se zaradi izjemne aromatičnosti skoraj ves čas pasejo pisani metulji. Cvetovi na rastlini ostajajo vse do jeseni, ko odpadejo, pa na vejah za seboj pustijo vijolično rdeče čašice, ki tam ostanejo vse do novembra. Jeseni se listi pogosto obarvajo vijolično in tako v vrt prinesejo pravo dramo.
Krošnja grmovnice se oblikuje v obliko vaze, zato se lahko z dekoriranjem še toliko bolj poigramo. Ne smemo pa pozabiti, da je hitro rastoča in lahko doseže tudi več kot pet metrov. Za vzgojo je nadvse enostavna in prenese zelo različne vrste tal, pomembno je le, da so dobro prepustna. Rada ima sonce, a dobro uspeva tudi na nekoliko senčnih legah. Seveda je prezimna tudi pri nas in je zato idealna kandidatka, ki se jo splača bolje spoznati.
Kalinolistni pokavec oz. rdečelistni mešičkar (Physocarpus opulifolius)
Kdo bi se lahko uprl žametno bordo vijolični grmovnici, ki se maja obleče še v rožnata in bela velika okrogla socvetja? S svojo intenzivno barvo kalinolistni pokavec prav zares izstopa, se pa njegova značilna vijolična barva listov pri priljubljeni sorti 'Diabolo' proti jeseni vedno bolj barva proti zeleni. A takrat, ko listi izgubijo svojo žarečo karizmo, za strastno rdečo v vrtu poskrbijo rdeče semenske kapsule, ki nadomestijo cvetove. Ti na rastlini ostanejo vse do pozne jeseni.
Pri sorti 'Lady in Red' so mladi listi najprej svetlo rdeči, šele kasneje se obarvajo škrlatno vijolično. Njena številna socvetja so rožnate barve, tako pa dama v rdečem deluje še bolj zapeljivo in magnetno. Ker raste srednje počasi in ne doseže več kot dva metra v višino, jo lahko posadimo praktično kamorkoli želimo. Poleg tega je tudi povsem nezahtevna, dobro prenaša zmrzal, veter in urbano okolje. Zares jeklena dama, ki navdihuje s svojim vročekrvnim videzom. Poznamo jo tudi pod imenom rdečelistni mešičkar.
Bodinierova modroplodnica (Callicarpa bodinieri 'Profusion')
Če ste glede barv še malce bolj ekstravagantni, zagotovo ne smete spregledati tudi te nadvse zanimive lepotice. Bodinierova modroplodnica 'Profusion' se v juniju in avgustu obda s številnimi vijoličastimi cvetovi, ki jih kasneje zamenjajo še veliko bolj izstopajoči rdeče vijolični svetleči plodovi, ki po obliki spominjajo na jagodičevje. Čeprav slednji niso užitni, pa je njihov nadvse edinstveni videz tako poseben, da jih boste enostavno vzljubili. Na daleč so videti, kot da sploh ne bi bili pravi in bi na vejice obesili vijoličaste okraske. Do izraza pridejo še toliko bolj, saj takrat, ko so najlepši, grmovnica že odmeče svoje listje. Tako je najlepša prav konec jeseni in pozimi.
Zanimiva pa je tudi v drugih letnih časih. Spomladi so namreč njeni elipsasti listi bronasto rdeči, nato se obarvajo zeleno, preden odpadejo, pa spet dobijo zlato rdeče nianse. Rastlina v višino in širino zraste okoli dva metra, rada ima senčne in polsenčne lege, hvaležna pa nam je za dobro odcedna in humusna tla.
Kanadski jadikovec 'Ruby Falls' (Cercis Canadensis 'Ruby Falls')
Zvite veje in povešavi videz vedno privlačijo naše oči. Ta sorta kanadskega jadikovca pa je še toliko bolj zanimiva, saj so njeni listi, ki tvorijo dežnikasto krošnjo, obarvani v žametno izstopajoče vijoličasto škrlatne odtenke, poleg tega pa se ponašajo skoraj s popolno obliko srca. V jeseni se to malo drevo preobleče v rumene odtenke, njegove veje pa se že skoraj dotikajo tal. Vsako leto jih moramo tako nekoliko prikrajšati, da drevešček ne izgubi svoje mistične oblike.
Poleg tega je pomembno tudi, da mu privoščimo dovolj sončnih žarkov. Značilna škrlatna barva listov se namreč razvije le ob zadostni svetlobi, če sončnih žarkov primanjkuje, pa bo drevo obarvano temno zeleno. Tudi v tem primeru bo sicer ostalo še vedno zanimivo, saj ima tudi lepe rdečkaste veje. V aprilu in maju nas razveseli tudi s številnimi žareče rožnatimi cvetovi, ki nekoliko prehitijo novo listje, zato vsak adut rastline dobi enako mero pozornosti.
Drevešček zraste le do okoli meter v višino, lahko tudi malenkost več, če ima oporo in je cepljeno višje. Kot rečeno, mu je priporočljivo nameniti izrazito sončno rastišče, rad pa ima tudi dobro odcedna tla. Drugače pa je zelo nezahteven, dobro prenaša vročino, sušo in tudi mestno okolje.
Povešava atlaška cedra (Cedrus atlantica 'Glauca Pendula')
Če nas pri prejšnji kandidatki prepriča njena »srčkanost«, pa se povešavost pri atlaški cedri izraža na malce drugačen način. Še vedno je povešava, a njena oblika ni več tako mila, lahko bi rekli, da je že skoraj malce čarovniška, na trenutke skoraj grozljiva. A to še ne pomeni, da povešava atlantska cedra ni nadvse karizmatična. Pa še kako je, le da je njeni karizmi dodana tudi velika mera dramatičnosti.
Sivo modre iglice tega vednozelenega iglavca rastejo v šopih po 20 iglic in sredi vrta naravnost žarijo tako poleti kot tudi pozimi. Z njeno obliko pa se lahko kreativno igramo. V višino se bo dvignila le nekoliko nad cepljeno mesto (od 2 do 6 metrov), če njene veje nekoliko podpremo, pa lahko nato nad to višino pridobiva pri svoji širini. Z leti se počasi razvijejo številni stranski poganjki in tako lahko vzgojimo zares široko in nadvse zanimivo razvejeno drevo, ki nekoliko spominja na grivo. Lep dodatek so tudi njeni ovalni zeleni in rjavi storži, ki razpadejo na drevesu.
Atlaška cedra se bo najbolje počutila na sončni legi, v humoznih in dobro dreniranih tleh. Drugače je precej odporna, le v mladosti jo je ob največjem mrazu treba nekoliko zaščititi. Ta dramatična lepotica bo naše poglede zagotovo lovila v vseh letnih časih, nadvse dobrodošla pa je tudi kot kulisa za okraševanje ob noči čarovnic.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
