Pelargonije, kot jih (še) ne poznate: zgodba o njihovem izvoru in raznolikosti
Zgodba pelargonij je nevsakdanja in v resnici so barvite sezonske krasotice daleč od tistih rastlin, iz katerih so jih pred stoletji začeli vzgajati prizadevni žlahtnitelji. Kar pa ne pomeni, da so pelargonije v Južni Afriki in drugih deželah, od koder izvirajo, manj lepe. Celo več - kar težko si predstavljamo, kolikšna je pestrost rastnih oblik, listov in cvetov palete divjih pelargonij.
Naključno srečanje z nekaj primerki divjih pelargonij mi je že dolgo tega vzbudilo zanimanje za vrste, ki uspevajo v naravi. Malce več sem izvedel v eni od knjig, posvečeni temu rodu. Nisem pa si mogel predstavljati, da živi pri nas nekdo, ki spada med mednarodne vrhunske poznavalce pelargonij.
PREBERITE TUDI:
##ARTICLE-1818982##
Prof. dr. Matija Strlič je na predavanju v ljubljanskem Botaničnem vrtu na kratko predstavil pelargonije, kakršne zbira in jih proučuje med svojimi potovanji po jugu afriške celine. Med obiskom njegove zbirke v domačem rastlinjaku sem začutil globoko spoštovanje do njegovega znanja in predanosti tem rastlinam.
Enciklopedično znanje
Prvotno strast do kaktusov je zamenjalo zanimanje za pelargonije, kar ga je spodbudilo k odločitvi, da se posveti izključno temu rodu. Prebiranje literature, tkanje stikov s poznavalci po svetu, vzgoja rastlin v domačem rastlinjaku, predvsem pa potovanja na območja, kjer je pelargonij v naravi največ, so temelji, na katerih gradi svoje enciklopedično znanje. Čeprav ni študiral botanike (ampak kemijo), s svojo studioznostjo presega znanje marsikaterega poklicnega botanika.
Prav jug Afrike je domovina največjega dela tega rodu, ki obsega približno 300 vrst. Dokončno število še ni znano, saj še vedno odkrivajo nove vrste. Nekaj jih je odkril tudi Matija Strlič, postopek dokončne določitve vrste pa traja več let.
Razlike, ujete v podrodove
Rod Pelargonium L. sestavlja približno deset podrodov. V njih so zbrane rastline, ki jih ločujejo oblike rasti (pritlikave rozete, grmi, polgrmi idr.), podzemni deli (korenine, rizomi ali gomolji), razlike med sestavo cvetov in druge značilnosti. Vsem pelargonijam je skupna zgradba cveta, ki ga sestavljata dva navzgor obrnjena cvetna lističa in trije navzdol obrnjeni lističi. Število prašnikov se razlikuje med vrstami; velikost, oblika, obarvanost cvetnih lističev so prav tako brezmejne. Znani so cvetovi vseh barv in odtenkov, le ena sama vrsta izstopa s sivo modrimi cvetovi. Modre barve namreč v družini krvomočnikovk (Geraniaceae) ne bomo našli.
Radovedne oči so tudi mene v Strličevem rastlinjaku vodile od cveta do cveta. Drži, da večina pelargonij v naravi nima tako velikih cvetov, kot smo jih vajeni v naših balkonskih koritih. Zato pa me navdušuje neskončna finost drobnejših cvetov naravnih vrst, ki v družbi najbolj raznovrstno oblikovanih listov ustvarjajo neverjetno pestrost. Upoštevati je treba še značilnost rasti na jugu Afrike: številne vrste razvijejo liste v tamkajšnji zimi, ko je več padavin, cvetovi pa se pokažejo šele od pomladi do poletja, medtem ko mnogim vrstam listi že odmrejo. Seveda pa so se nekatere vrste prilagodile na povsem drugačna rastišča; rastejo celo v močvirjih.
Cevčice za muhe
Cvetovi pelargonij imajo še eno posebnost, o kateri se povprečnim gojiteljem križancev niti ne sanja. Tisto, čemur bi mi rekli cvetni peclji, so v resnici tanke cevke, na spodnjem koncu pa tiči medovnik, torej žleza, v kateri se razvije nektar. Da bi ga dosegle na dnu teh cevk (hipantijev), ki merijo med 0,1 do 11 centimetri, so se med evolucijo razvile posebne vrste muh. Te s srkali, ki morajo biti dovolj dolga, sežejo na dno cevčic, medtem pa se s trebušnim (ali hrbtnim) delom dotaknejo prašnikov in prevzamejo pelod, s katerim na naslednjem cvetu oplodijo brazdo na pestiču druge pelargonije istega (ali sorodnega) rodu. Matija Strlič je povedal, da sorodne vrste muh opraševalk živijo tudi pri nas, le da naše nimajo tako dolgih jezičkov kot afriške. Če se želite prepričati o zgradbi teh »pecljev«, boste potrebovali vsaj dobro lupo ali pa manjši mikroskop.
Matija Strlič v domačem rastlinjaku goji približno 150 vrst in podvrst pelargonij. Vzgaja jih iz semen. Ta prideluje tudi sam, saj vodi mednarodno združenje gojiteljev krvomočnikovk (International Geraniaceae Group). Člani si izmenjujejo semena pelargonij, za katera jamčijo, da izvirajo iz vrst, rastočih v naravi, in ne od neželenih križancev. Zato mora tudi Matija Strlič v rastlinjaku preprečevati čebelam, muham in veščam, da ne bi opraševale vse vprek.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
