Primož Lavre

»Ustvariti dolgoletno kariero v slovenskem šovbiznisu, je zahtevno. Trg je majhen, vsi se poznamo med seboj, treba se je vedno na novo izumiti, da pritegneš gledalce in poslušalce. Hvaležna sem za svojo neskončno energijo in vztrajnost. Čeprav sem v četrt stoletja doživela tudi veliko padcev, sem se vsakič znova pobrala,« ponosno pove Rebeka.

Z njo je užitek klepetati, saj sanja največje sanje, obenem pa je z obema nogama trdno na tleh. Tudi ko gre za vzgojo hčerk. Čeprav ima sama na družabnih omrežjih na deset tisoče sledilcev, je mlajša hči še vedno brez telefona, starejša pa ga ima lahko le uro in pol na dan. Uspelo se nama je ujeti tik po zaključku zanjo res norega decembra, ko je bilo vsega toliko, da ji je ponagajalo še zdravje. Vendar je bila med klepetom pozitivna in optimistična. Neuničljiva Rebeka, ki trmasto rine dalje.

V javnosti vas poznamo kot pozitivno in skoraj vedno urejeno. Kakšni pa ste doma?

Vedno nenaličena, tudi v trenirki, z lasmi, spetimi v čop. V osnovi zelo skrbim za svojo kožo. Imam jutranji in večerni ritual. Hčerki velikokrat peljem v šolo kar v pižami, čez katero si nadenem bundo. Nato pa pridem domov in se oblečem v trenirko. (smeh) Tudi v trgovino grem v trenirki, a si nanesem malo pudra ali obarvane kreme, poudarim lica … Z osnovnim make upom se počutim bolj zdravo, ko se pogledam v ogledalo.

Vsak dan tudi kuham kosilo, razen zadnjih 14 dni v decembru, ko sem se znašla in ga naročila. Živim na obrobju in nimamo toliko možnosti naročanja hrane, kot jih imajo ljudje v Ljubljani ali drugih večjih krajih. Zato smo ženske primorane kuhati, če želimo, da se otroci in možje zdravo prehranjujejo. Ko hčerki prideta iz šole, je na mizi vsak dan toplo kosilo. To zahteva veliko organizacije. Vsak mesec si za en mesec ali vsaj 14 dni vnaprej spišem jedilnike, ki jih ni mogoče spreminjati, ker imam vse zorganizirano tako, da se ve, da je ta dan to na jedilniku. Nekatere jedi naredim tudi vnaprej, denimo narežem stvari. V hladilniku imam vedno že strt česen, da za kuhanje porabim čim manj časa.

Primož Lavre

Kako vas dojemata vaši hčerki? Kakšna mama se jima zdite?

Povsem normalna. Zanju je naš vsakdan nekaj povsem običajnega. Vsi se sicer zavedamo, da naše življenje ni življenje običajne slovenske družine. Veliko več se moramo prilagajati. Hčerki bi me opisali kot skrbno, ljubečo, zabavno in velikokrat strogo mamo. Trudim se jima biti varen pristan. Vedno ju poslušam, spodbujam, podpiram, hkrati pa postavljam meje, ko je to potrebno.

Vsi se zavedamo, da naše življenje ni življenje običajne slovenske družine. Veliko več se moramo prilagajati.

Že zdaj vidita, da bom vedno na voljo, ko me bosta potrebovali. Trudim se, da skupaj ustvarjamo čim več skupnih trenutkov. Vedno se z njima odkrito pogovarjam, pokažem tudi svojo šibkost. Ko je treba, se jima tudi opravičim in pokažem, kako pomembno je biti iskren in ranljiv. Za zdaj vlogo mame opravljam stoično in dobro. Čas bo pokazal, kako mi gre. Najstništvo vedno prinese kaj nepričakovanega. Se bova slišali čez deset let. (smeh)

Kako pa sta kos vaši prepoznavnosti? Ju kdaj zmoti ali celo zaboli?

S tem se spopadata vsaka po svoje. Starejša Šajana veliko bolj razume, kaj pomeni biti javna oseba. Stvari zna postaviti v pravi kontekst. Mlajša Sija to dojema bolj igrivo, sproščeno. Seveda se v šoli pojavi kakšen komentar. Največkrat pohvala, včasih pa tudi kaj negativnega. Če je, se vedno pogovorimo. Učim ju, kako se odzvati na negativne pripombe. S Sandijem se jima trudiva privzgojiti samozavest in občutek, da vrednost ne izhaja iz mnenja drugih, ampak iz tega, kar nosiš v sebi.

Mislim, da bosta zaradi vsega postali bolj trdni in sočutni do sebe in drugih. Včasih pa ju tudi kaj zaboli, sploh negativni komentarji na družbenih omrežjih. Če kaj opazim, jima to tudi povem, onidve vesta, kaj je res in kaj ne. Obe razumeta, da smo si ljudje različni in da znamo biti tudi krivični.

Primož Lavre

Ste »običajna« mama, ki hodi na roditeljske sestanke in pomaga hčerkama delati domače naloge?

Do lani, ko sem začela gostovati s predstavo, sem bila zelo običajna mama. Hodila sem na vse roditeljske sestanke, vozila otroka v šolo, ju pobirala po koncu pouka, kuhala kosilo. Ker so bili moji nastopi, če sem imela, večerni, sestanki dopoldanski, sem to lahko opravila. Zadnje leto so se s predstavo Jamska ženska stvari v naši družini temeljito spremenile. Predstava je zelo intenzivna, zahteva veliko mojega časa, zato smo morali kot družina nekatere stvari prilagoditi. Nekaj je prevzel Sandi.

Na roditeljske sestanke sem začela hoditi dopoldne, na individualne govorilne ure. Pri domačih nalogah pomagam, ko utegnem in ko lahko. Imam srečo, da sta punci zelo samostojni. V sedmih letih šole starejše ni bilo treba spraševati več kot dvakrat, ker je zelo pridna in ima same petke. Mlajša je v drugem razredu. Snov jemljejo počasi in jo razume, zato ni potrebe, da bi sedela z njo. Če se bo pokazala potreba, bom prva v vrsti. Ali pa me bo zamenjal Sandi.

Kako stroga mama ste?

Sem nekje v zlati sredini. Ko je treba, sem zelo stroga, sem pa tudi zelo sproščena. Skupaj se smejimo in ušpičimo kakšno neumnost. Včasih znam tudi jaz početi kakšne traparije, da se hčerki delata, da jima je nerodno … Sem malo »odpičena« mama. Absolutno toleriram napake, ker se mi zdi, da se iz njih največ naučimo. Spodbujam iskrenost, tudi če je boleča. Sprejemam, da včasih ne gre vse po načrtih, ker smo vsi ljudje.

Absolutno toleriram napake, ker se mi zdi, da se iz njih največ naučimo. Spodbujam iskrenost, tudi če je boleča.

Ne popuščam pa, ko gre za spoštovanje drugih, poštenost, odgovornost. Ne prenesem nespoštljivega odnosa do odraslih in vrstnikov. Ne dovolim, da bi se izogibali svojim obveznostim in odgovornosti. Če imata obveznost, jo morata sprejeti. Pomembno se mi zdi predati sporočilo, da življenje zahteva trud, da se stvari ne zgodijo same od sebe in da imajo vsa dejanja posledice, dobre ali slabe. Seveda pa jima želim pokazati, da sem ne glede na vse ob njima. Da se lahko zaneseta name tudi, če bosta kdaj v prihodnosti naredili kakšno bedarijo, in da bom prva pomagala reševati težave.

Kaj si želite za svoji hčerki?

Zanju nimam začrtane poti. Moja oziroma najina največja želja je, da bi bili srečni, izpopolnjeni ne glede na to, kaj bosta počeli. Če bosta želeli študirati, ju bom podprla, če bosta srečo iskali v čem drugem, bolj praktičnem, tudi. Pomembno se mi zdi, da se naučita odgovornosti, vztrajnosti in sledita svojim sanjam. Svet se spreminja tako hitro, da si težko predstavljamo, kakšne poklice bomo opravljali čez deset, dvajset let. Želiva jima privzgojiti radovednost, pogum in samozaupanje. Zato tudi kot družina veliko potujemo. Da ju naučiva, da je svet velik, večji od Brežic in Slovenije. Da imata veliko možnosti v življenju in naj pogumno sanjata.

Kako pa vaš mož Sandi dojema tako prepoznavno ženo? Kako se spopada s tem?

Skupaj sva 25 let in sva skupaj rasla v moji prepoznavnosti. Ko sva se spoznala in zaljubila, sem bila Rebeka Dremelj, ne medijska osebnost. Sandi je bil na izbiranju za miss Slovenije, ki me je izstrelilo v medijski svet. Z mano je šel skozi vsa moja težka obdobja, jok in smeh, vse moje uspehe. Moja prepoznavnost je tudi del njegovega življenja. Vedno me zna postaviti na realna tla, me opozoriti, ko se preobremenjujem z nepomembnimi in nepotrebnimi stvarmi. Moja prepoznavnost ga ni nikoli obremenjevala ali vznemirjala. Zelo dobro razume naravo mojega dela, predvsem pa zna zelo dobro ločiti mojo medijsko podobo od »prave« mene, kakršna sem doma. Tudi tista tečna, zoprna, prazna in brez energije.

Primož Lavre

Kje pa pride najbolj do veljave njegova beseda?

Takrat, ko ima prav. (smeh) Ko sta potrebni »mirna« glava in racionalna presoja. Stvari zna pogledati z razdalje, ko me kdaj preveč zanesejo čustva in moje eksplozivne in prehitre odločitve. Pri vzgoji imava zelo usklajen pristop. Zna me ustaviti, ko pretiravam. Videti, da sem preveč utrujena in potrebujem šoferja. Takrat vzame vajeti v svoje roke in zorganizira. Včasih samo sebe vidim še bolj neustavljivo kot me drugi. Sandi zna s pravo mero pogledati in reči, ljubica, zdaj je pa dovolj, vrag je odnesel šalo. Od te točke gremo naprej drugače. Prenaša takšne in drugačne »nebuloze«, ki jih je šovbiznis poln. Stoji mi ob strani tako na vrhuncu kot takrat, ko sem na tleh. On je moja opora, ki jo potrebujem, in veter v jadra, ki ga tudi potrebujem.

Včasih samo sebe vidim še bolj neustavljivo kot me drugi. Sandi zna še bolj s pravo mero pogledati in reči, ljubica, zdaj je pa dovolj, vrag je odnesel šalo. Od te točke gremo naprej drugače.

S čim vas najbolj razoroži?

S tem, ko vidim, kako krasen in zabaven oče je. Kako ga imata hčerki radi, kako prinaša humor v našo družino, pa v mojih malce bolj kaotičnih trenutkih mir in stabilnost. Včasih sva zelo jin in jang.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Hotela sem biti spidvejistka. Verjetno zaradi tega, ker sva z očetom veliko hodila na spidvej v Krškem. Sem pa tudi vsak teden hotela biti nekaj drugega, učiteljica, igralka, veterinarka … Vedno je v meni tlela želja po nastopanju, ustvarjati nekaj, ob čemer bi se ljudje dobro počutili. Že v osnovni šoli sem bila vedno na gledaliških odrih. Očitno so prepoznali mojo strast po nastopanju, saj sem že takrat vedno imela glavne vloge. To opažam šele zdaj, ko gledam za nazaj.

Kako naporna je bila pot do tega?

Ne rečejo zaman »There is no business like showbusiness«. To je specifičen poklic, poln odrekanj, predvsem pa poln psihičnih vzponov in padcev. Človek, ki se ne ukvarja s tem, si tega ne more predstavljati. Vsa ta energija občinstva, ki ti jo da ali jemlje, je za enega samega človeka velika psihična obremenitev. S tem se najteže spopadam. Moja pot je bila polna vzponov in padcev, neprespanih noči, joka, velikokrat sem želela odnehati. A želja po ustvarjanju me je, hvala bogu, premagala. Vsakič, ko sem se znašla pred zidom, sem si rekla, pojdi še malo dlje, ker te zagotovo spet čaka nekaj lepega.

To je specifičen poklic, poln odrekanj, predvsem pa poln psihičnih vzponov in padcev.

V osnovi sem zelo pogumen človek. Nikoli me ni bilo strah tvegati, ni me strah padcev. Moja kariera ni nastala čez noč. Ves čas sem se borila z mlini na veter, vendar moja energija, dobrosrčnost, iskrenost do sebe in publike so se skozi vsa leta obrestovale, da sem danes tu, kjer sem, da me imajo ljudje radi, me spoštujejo in da danes nisem več deležna toliko sranja, kot sem ga bila pri svojih dvajsetih. Vesela sem, da sem samo sebe pripeljala do sem.

Nekateri vam pravijo tudi slovenska Martha Stewart. Vam to laska?

Pravijo mi slovenski multipraktik. Da pa mi slovenska Martha Stewart, mi ni znano. (smeh) To mi laska, ker je ona prava ikona, ženska, ki je s svojo ustvarjalnostjo zgradila svoj imperij. Ima sposobnost, da preproste stvari spremeni v nekaj čarobnega. In če to pripisujejo tudi meni, sem počaščena in navdušena.

Ljudje velikokrat rečejo, da se vse, česarkoli se dotaknem, spremeni v zlato. To ni čisto res. Do tega zlata vodi veliko odrekanja in trenutkov z glavo skozi zid, v katerih bi številni ljudje že odnehali. Da sem kot Martha, je čudovit kompliment, a nazadnje sem jaz le jaz. Rebeka. (smeh) Najpomembneje mi je, da ostajam pristna in zvesta sama sebi. To je edino, kar šteje.

Kako težko je uspeti v Sloveniji? Kakšni so bili vaši koraki? Kako težko je obstati na vrhu?

Uspeh v Sloveniji je svojevrsten izziv, ker smo zelo majhni, skoraj vsi se poznamo. Po eni strani je to prednost, ker se informacije hitro širijo, po drugi strani pa je konkurenca večja, možnosti je manj. Uspeh v Sloveniji je povezan z ogromno dela, vztrajnostjo in konsistenco. Ne obupati, ko prideš pred prvi, drugi, tretji zid, temveč iti naprej.

Pomembno je, da sem iskrena, pristna, ves čas sem se trudila, no, pri 20 ne toliko, zadnjih deset let pa toliko bolj, da o sebi ne bi ustvarjala neke lažne podobe, da bi se ljudem pokazala točno taka, kot sem, z vsemi pomanjkljivostmi in lepimi lastnostmi. Zaradi te iskrenosti so mi ljudje začeli zaupati in verjeti vame. Obstati na vrhu je še teže kot priti tja. To zahteva konstantno osebnostno rast, ogromno samodiscipline, svet se zelo hitro spreminja, ljudje imajo vse večja pričakovanja … Treba se je nenehno izpopolnjevati, ustvarjati nove trende.

Primož Lavre

Se da v Sloveniji preživeti od šovbiznisa? Je to kruh ali potica?

Redki s(m)o tisti, ki živimo izključno ali samo od šovbiznisa. V primerjavi z velikimi trgi, denimo Ameriko, Nemčijo …, je v Sloveniji kruh bolj ubog. Odvisno je od tega, koliko si pripravljen zavihati rokave. Trg je majhen, možnosti je manj. Biti moraš zelo kreativen in prilagodljiv. Le redkim je dovolj, da so dobri samo v eni stvari, moraš znati nastopati, komunicirati, graditi odnose, graditi svojo podobo, biti svoj menedžer, piarovec, tudi lastni računovodja.

Ni tako, kot je videti navzven, ko številni mislijo, da je Rebeka Dremelj podjetje, ki ga upravlja na desetine ljudi. Rebeka Dremelj je sama svoj subjekt, večino stvari delam sama. Treba je biti pripravljen na nihanja. Včasih je dela preveč in komaj dihaš, včasih se mi zdi, da je vse obstalo. Takrat je pomembno, da znaš zaupati vase. Si vzeti čas za načrtovanje in ne obupati. Ko stojiš na odru in vidiš nasmeh na obrazih ljudi, ko vidiš, da si nekomu polepšal dan, potem veš, da je bilo vredno. Jasno ti je, zakaj to delaš. Padeš pa tudi v trenutke, ko se vprašaš, pa komu na čast, zakaj si nisem našla normalnega posla. Šovbiznis zahteva veliko prilagoditev.

Kako naporna je prepoznavnost? Živite v majhnem kraju. Koliko zasebnosti ste lahko ohranili?

Ko sem bila stara 20 let, mi je to zelo godilo, potem sem padla v obdobje, ko mi prepoznavnost ni bila všeč, sploh ko sem rodila prvo hčerko. Zdaj sem v obdobju, ko sem se tega navadila in se s prepoznavnostjo ne obremenjujem. Velikokrat mi rečejo, da ljudje šepetajo: Si videl Rebeko Dremelj? Tega sploh ne opazim več. Moja otroka pa tudi ne. S tem se naučiš živeti. Ljudje v mojem kraju so zelo spoštljivi do mene. V svojem domačem kraju lahko živim čisto povprečno življenje.

Danes je nujno biti tudi na vseh mogočih platformah in omrežjih. Tudi vi imate ogromno sledilcev. Koliko časa namenjate temu?

Družbena omrežja so nujen del kariere, stik z ljudmi, priložnost, da z njimi delim delček svojega življenja. Seveda vse filtriram in ne delim vsega. Omrežja so lahko zelo velik požiralec časa in energije, če nisi dovolj dosleden in pozoren. Velik del vsebin ustvarjam sama, ker mi je pomembno, da ljudje začutijo pristnost in mene. Pri kakšnih bolj kompleksnih projektih, kot je bil denimo Božični šov ali kampanje, najamem ekipo. Na družbenih omrežjih ljudje večinoma delijo svoje »popolne trenutke«, jaz delim tudi nepopolne. Zdi se mi pomembno, da ljudje vidijo, da življenje ni potica in da smo vsi v istem »zosu«, čeprav se z njim vsak po svoje spopada.

Koliko vas še vedno prizadenejo negativni komentarji?

Včasih so me negativni komentarji zelo prizadeli, danes se z njimi sploh ne ukvarjam več. Kajti človek, ki je sposoben ustvariti toliko zlobe in izgubljanja besed v prazno, si ne zasluži moje energije in časa. Po 40. letu sem se nehala ukvarjati z ugajanjem ljudem, trudim se ugajati sebi in svojim najbližjim. Zato se me negativni komentarji ne morejo več dotakniti. Z njimi sem se zelo dolgo ukvarjala. Zelo so načeli mojo osebnost, moje življenje, energijo, samozavest. Vendar sem, hvala bogu, tudi s strokovno pomočjo prišla do tega, kjer in kako sem danes. Pomembno je, da se v življenju »zatakneš« za tiste ljudi in komentarje, ki te podpirajo, in ne tiste, ki te praznijo.

Koliko pa lahko vaši hčerki uporabljata telefon?

Glede tega sem zelo stroga. Starejša hči je bila zadnja v razredu, ki je pri 11 dobila oziroma si prislužila svoj telefon (zanj je morala narediti kar veliko). Zdaj ima omejitev uporabe na uro in pol na dan, potem se ji telefon zaklene. Mlajša pa še nima telefona. Obe imata tudi kar nekaj zadolžitev: zlaganje perila, pomivanje posode, pomoč pri kosilu, sesanje hiše ... Ko prideta domov, imata kopico opravkov, pa še domače naloge, tako da nimata veliko časa. Šajana je tudi dobra športnica, poleg vsega ima še treninge.

Sija se rada ukvarja z glasbo, plesom. Ne vidim potrebe, da bi otrok bil še več kot uro in pol na telefonu. Ta čas zelo hitro mine, sploh če se pogovarjaš s prijateljicami. Čas ji malo podaljšam le med počitnicami. Navadila se je, da je tako. Do gledanja bedarij na telefonih imam ničelno toleranco. Šajana pri 12 letih nima recimo TikToka, ker menim, da ga ne potrebuje.

Počeli ste številnih stvari – od vodenja, petja, gradnje hiše, kuhanja, prodaje … Kaj bi si še želeli doseči?

Počela sem veliko stvari, vse so povezane s šovbiznisom. Ne znam si predstavljati, da bi delala kaj, kar ni povezano s tem. V tem je še toliko izzivov, stvari, ki jih še nisem počela in bi jih z veseljem. Stvari me najdejo kar same od sebe. Kot denimo predstava Jamska ženska. Nisem načrtovala, da bom celo leto dan za dnem stala na gledaliških odrih. Ta posel me je našel, sprejela sem ga in ga opravljam z največjo odgovornostjo. Verjamem, da me bo zagotovo našlo še kaj.

Česa ne bi nikoli želeli početi?

Nečesa, kar bi mi bilo strašansko mučno in bi škodovalo drugim. Nečesa, pri čemer bi izgubila svojo pristnost in vrednote. Če bi morala za preživetje, pa bi poprijela za vsako delo. Vsako pošteno delo je častno.

Rebeka, povejte nam še, od kod črpate svojo energijo?

Verjamem, da se nekateri ljudje rodijo z več energije v sebi, nekateri pa recimo z bolj izurjenimi možgani … Jaz sem med prvimi. (smeh) Imam energijo, voljo do življenja, strast po odkrivanju življenja, zame je dan, preživet na kavču, izgubljen. Seveda pride tudi kakšen tak dan. Ne bi pa tega počela dan za dnem. Želim živeti … Vidim, da sta obe hčerki tudi takšni. In tudi Sandi je sledil mojemu tempu.