osebni arhiv

Luka Trpin se je začel ukvarjati s košarko v najstniških letih v lokalnem klubu, na klubski ravni pa jo je potem igral, z enim daljšim vmesnim premorom, do poznih tridesetih let. Danes dela kot trener ženskega košarkarskega društva Ježica, kjer je vključen v delo od najmlajših do najstarejših košarkaric. Poleg tega pa se ukvarja tudi s košarkarskim freestylom, področjem, kjer je postavil nov Guinnessov rekord. In kaj natančno je košarkarski feestyle? »Košarkarski freestyle je veščina izvajanja različnih trikov z eno ali več košarkarskimi žogami. Gre za dejavnost, ki je v Sloveniji dokaj neznana oziroma nerazvita. Najbolj znani freestylerji so na primer Harlem Globetrotters,« pojasni Luka, ki je dobil idejo za podiranje Guinnessovega rekorda ravno prek košarkarskega freestyla: »Prek spremljanja tujih freestylerjev na njihovih družbenih omrežjih sem opazil, da ti podirajo različne košarkarske rekorde in s tem nekako tekmujejo med seboj, kdo je boljši v rokovanju s košarkarsko žogo.«

Pot do rekorda ni lahka

Preberite še ...

· Zanimivosti · Oglas

NEO novosti, Telekom Slovenije navdušuje z novimi funkcionalnostmi

Pot do postavitve Guinnessovega svetovnega rekorda ni bila lahka. »Pot je bila razmeroma dolga in zahtevna. Najprej se moraš prek spletne strani Guinness World Records prijaviti, da boš določeni rekord podiral. Nato traja približno dober mesec, da ti prijavo odobrijo, poleg odobritve pa ti pošljejo vrsto pravil in smernic, ki se jih moraš nujno držati pri postavljanju rekorda. Pravila zahtevajo med drugim posredovanje treh videoposnetkov, to je posnetek izvedbe rekorda, počasni posnetek rekorda in posnetek celotnega dogajanja. Zahtevajo tudi slikovni material dogodka in prisotnih oseb, natančno določeno žogo in določeno število prisotnih oseb, od časomerilcev, prič in snemalcev, ki morajo tudi izpolniti njihove uradne formularje in še mnoge druge zahteve. Ko jim vse zahtevano posreduješ, nato traja več mesecev, kar je tudi odvisno od vrste rekorda, da vse pregledajo, preverijo in priznajo rekord. Pri meni je trajalo slabe štiri mesece do priznanja rekorda.«

Luka je bil rekorda seveda neizmerno vesel, vesel pa je tudi, da se po postavitvi zanj ni praktično nič spremenilo. »Osebno sem zadovoljen, da mi je uspelo, nima pa to nekega globljega pomena. Medijska pozornost ni bila pretirana, zaradi tega tudi ni imela vpliva name. Medijske pozornosti pa niti ne iščem. Prej nasprotno, saj sem moral zaradi delovnih obveznosti nekatera medijska povabila celo zavrniti,« pravi.

Lukov podvig je vsekakor košček v mozaiku, ki pripomore k še večji priljubljenosti tega športa pri nas. Kot košarkarski trener pa je optimističen tudi sam: »Talenti se vedno najdejo, tako da se trenutno za prihodnost slovenske košarke res ni treba bati.«